Finančna kriza, oz. t.i. kreditni krč med leti 2007-2009 se je začel leta 2007 na ameriškem nepremičninskem trgu in v tem obdobju zajel globalni finančni trg. Zlom borz leta 2008 je nakazal ranljivost svetovnega finančnega sistema in sprožil negativne učinke v realni ekonomiji, kar je povzročilo vrsto verižnih globalnih družbeno-ekonomskih reakcij. Globalna povezanost nacionalnih ekonomij (in posledično globalnih kriznih učinkov) je nakazala, da je potrebno ponovno pretehtati zaupanje v način vodenja svetovnega gospodarskega sistema, kriza, čeprav v luči negativnih posledic, pa omogoča, da ponovno kritično ovrednotimo sisteme socialne zaščite posameznikov/ic v obdobju prespraševanja neoliberalnih idej.

Globalno finančno krizo so sprožile špekulacije, ki so primarno izhajale iz nepremičninskega trga v Združenih državah Amerike (ZDA). Obdobje zadnjih petnajstih let, ki ga Kovač (2007) opredeljuje skozi prizmo 'optimistične ekonomske ideologije', je paradoksalno botrovalo največji krizi gospodarstva v zadnjih petdesetih letih. Isti avtor (ibid.) izvor krize pripisuje trem dejavnikom. V sklop prvega umešča zgrešeno makroekonomsko politiko ZDA, ki je temeljila na zmanjševanju davkov in nižanju obrestnih mer, kar naj bi spodbudilo podjetniške investicije in posledično gospodarsko rast. Nasprotno je makroekonomska politika sprožila povpraševanje na nepremičninskem trgu, hkrati pa varnostni mehanizmi niso omogočali identifikacije likvidnostnih težav na tem trgu in nevarnosti nizke stopnje varčevanja. Druga skupina dejavnikov je nastala kot posledica konteksta, ki ga je opredelil sklop naslednjih mehanizmov – obilje kapitala in cenen denar je sprožil vrsto špekulacij s strani finančnih institucij in bank. Ceneni kreditni aranžmaji so na finančnem trgu omogočili rast investicijskih in hedge skladov, kar pa je delovalo le, dokler so ljudje kredite lahko tudi odplačevali. Po poku mehurčka stanovanjskih cen so padle tudi borzne cene in posledično je sledil kolaps, v katerega pa niso bile vključene le ameriške finančne institucije, ampak tudi globalni finančni akterji (Kovač 2007). Študija ETUI (European Trade Union Institute) kot gonilo sodelovanja evropskih finančnih inštitucij v (globalnih) borznih špekulacijah izpostavlja željo po dobičku, ki ga realno evropsko gospodarstvo v tem obdobju ni moglo doseči (ETUI 2009: 21). Tretji del vzrokov Kovač (2007) opredeljuje v vplivu zmanjšane stopnje pripravljenosti na tveganja in posledično investicij, ki izvirata iz upada zaupanja v delovanje finančnega sistema.

Učinki globalne finančne krize se danes merijo v stopnji njihovega uničujočega vpliva na stanje realnega gospodarstva. Zmanjšanje obsega količine dostopnega denarja in zmanjšane stopnje zaupanja je privedlo do tega, da banke več niso bile sposobne in/ali pripravljene brezpogojno izvajati svoje osnovne funkcije – financiranja ekonomije. Pomanjkanje finančnih virov in nezaupanje v delovanje finančnega sistema je privedlo do stanja, ko podjetja več niso mogla financirati svojih dnevnih operacij, investicije so bile blokirane in potrošnja se je zmanjšala na trgih, ki so temeljili na kreditnem financiranju (predvsem gradbeništvo in avtomobilska industrija, tako v Evropi, kakor tudi v ZDA). Šok na strani povpraševanja je sprožil negativen vpliv na delovanje izvoza, vzorce potrošnje in blago za investicije (ETUI 2009: 21).
Negativni učinki so prizadeli predvsem tista evropska gospodarstva, ki so svojo rast utemeljevala v finančnih mehanizmih, ki po zlomu borznega trga niso več delovali, oz. so sprožili vrsto negativnih učinkov. Evropske države kot so npr. Velika Britanija, Španija in Irska, ki so svojo rast naslanjale predvsem na kredite in nepremičninske mehurčke, ter nove države članice, ki so svojo potrošnjo utemeljevale v kreditih izraženih v tujih valutah ob odsotnosti lastne finančne akumulacije, so bile še posebej izpostavljene vplivom 'turbulenc na svetovnih finančnih trgih'. Nadalje so krizo dosti bolj občutile nove države članice, ki so v primerjavi s starimi državami članicami (EU-15) bolj odvisne od tujega povpraševanja (ETUI 2009: 22–23).1

Finančna kriza je sprožila obsežne injekcije kapitala na finančne trge s strani Centralne banke ZDA, centralne banke Velike Britanije, oz. Banke Anglije in Evropske centralne banke (ECB) (EPHA 2009). Samo v začetnem obdobju krize, v avgustu 2007, je Evropska centralna banka prizadetim finančnim trgom namenila injekcijo v višini 95 milijard evrov, pri čemer je bil namen povečati likvidnost (zadnja, rekordna, finančna injekcija ECB je junija 2009 znašala 442 milijarde evrov) in ponovno povečati stopnjo zaupanja bank v njihovo zmožnost in obseg izdajanja posojil ter posledično povečati stopnjo obsega kreditiranja dejavnosti v realnem sektorju (EURACTIV 2009).

Finančne injekcije ECB, kot eden od poglavitnih mehanizmov stabilizacije evropskih gospodarstev, po napovedih posameznih analitikov ne bodo zadostovale za prebroditev gospodarske krize. Po finančnih injekcijah ECB v letu 2008 se je izkazalo, da banke, namesto, da bi povečevale svojo likvidnost, presežna sredstva preko mehanizma za deponiranje presežne likvidnosti, nalagajo v ECB (STA 2008). Drugi pokazatelj nezadostne ustreznosti finančnih injekcij predstavlja povratni učinek gospodarske krize v realnem sektorju na zmožnost in pripravljenost dajanja posojil s strani bank. Zmanjšana stopnja gospodarske uspešnosti posameznih gospodarskih subjektov namreč za banke predstavljala tveganja, kar posledično vodi v zmanjšano pripravljenost za posojanje denarja (Finance 2008). Zvišanje stopnje povpraševanja, ki je padlo kot posledica upada gospodarske rasti in pomanjkanja zaupanja v delovanje kapitalističnega sistema, kot ga poznamo, bo verjetno ena od najtežjih nalog zagovornikov obstoječega sistema.

Pritiski neoliberalne ideologije, ki v trenutku gospodarske krize promovira zmanjševanje stopnje javnih izdatkov že kažejo realne učinke na življenjih ljudi. Dvig brezposelnosti v Evropski uniji in širše, na globalnem trgu delovne sile zahteva intervencijo države in zaščito posameznikov, ki so izgubili delovna mesta. V Evropski uniji je med leti 2007 in 2009 brezposelnost narasla za 2% (avgusta 2007 je znašala 7.1%, avgust 2009 pa 9.1%). Podatki Eurostata iz marca 2009 so pokazali, da je v Evropski uniji 20.154 milijona brezposelnih moških in žensk. Izrazito hitro rast stopnje brezposelnosti je mogoče nakazati z dejstvom, da je samo v obdobju februar – marec 2009 brez službe ostalo kar 626.000 ljudi. V primerjavi z marcem 2008 se je številka povečala za 4.061 milijona brezposelnih (Eurostat 2009).
Gospodarska kriza je trg delovne sile zajela z izrazito močjo in predstavlja realni antipol političnim idealom polne zaposlenosti, ki jo je promovirala evropska politična elita pod krovnim pojmom Lizbonske strategije. Cilj 70% zaposlenosti je že leta 2007 obtičal pri 65.4%, napovedi o uresničitvi le-tega do leta 2010 pa se zdijo danes še bolj oddaljene kot kadarkoli prej. Drugo določujočo značilnost trendov zaposlovanja od začetka implementacije Lizbonske strategije v letu 2000 predstavlja širitev prekarnih oblik dela (ETUI je intenzivnost širjenja teh oblik delovnih razmerij primerjal s širjenjem kuge) kot so npr. širitev delovnih razmerij za polovični delovni čas, agencijsko delo, delo za določen delovni čas, pri čemer postajajo oblike delovnih razmerij vedno bolj nezanesljive. Posledica nestabilnih oblik delovnih razmerij, ki se danes promovirajo pod oznako fleksibilne varnosti (flexicurity) je tudi, da evropski trg delovne sile, oz. posamezniki v delovnih razmerjih, posledično niso dovolj zaščiteni pred gospodarskimi šoki. Gospodarski padci v preteklosti evropskega trga delovne sile niso prizadeli v tolikšni meri kot današnji, saj je bila delovna sila skozi pogodbene odnose z delodajalci zaščitena (ETUI 2009: 6–12).
Pomanjkanje elementa varnosti, v kontekstu fleksibilne varnosti, dodatno krepi učinke brezposelnosti v Evropski uniji in jim daje zastrašujoče dimenzije. Navkljub relativni uspešnosti evropskega gospodarstva in rasti stopnje zaposlenosti pred pričetkom učinkovanja krize na trg delovne sile, države članice Evropske unije niso dosegle ciljev socialne vključenosti posameznikov, ki so si jih zastavile v Lizbonski strategiji. Že v obdobju pred krizo je bila stopnja relativne revščine v Evropski uniji 16% (oz. 79 milijonov ljudi), medtem ko je le-ta med otroci bila še višja, in sicer 19% (isti odstotek najdemo pri starejših ljudeh). Statistike kažejo, da trenutni odstotek ljudi, ki živijo v gospodinjstvih brez enega samega zaposlenega znaša 9.3% in nadalje, da 8% prebivalstva, ki sicer so vključeni v delovno razmerje živi pod pragom revščine. Regionalne razlike med evropskimi državami v stopnji revščine (npr. stopnja revščine med starejšimi od 65 let znaša na Češkem 5%, medtem ko je na Cipru 51%) nakazujejo, da tudi vzvodi za vzpostavitev družbene kohezije med državami članicami ne delujejo in da je Evropska unija še vedno daleč od skupnega sistema zaščite posameznikov, torej, od evropskega socialnega modela (EPHA 2009).

Raziskava centra CREDOC (Centre de Recherche pour l'Etude sur les Conditions de Vie) v obdobju po pričetku gospodarske krize v letu 2008 je izpostavila najbolj prizadete segmente družbe. To so ljudje ki živijo v revščini, mladi ljudje, enostarševske družine, brezposelni in posamezniki, ki najemajo zasebna stanovanja (EPHA 2009).2 Povečevanje razlik med posameznimi segmenti družbe pa ni trend, ki ga je mogoče opaziti le kot posledico gospodarske krize, temveč predstavlja razvoj dejavnikov, ki so na neenakosti vplivali že prej. Medtem, ko trendi nakazujejo, da je najvišjo stopnjo revščine mogoče zaslediti v južni Evropi, baltskih državah in anglo-saksonskih državah, so nordijske države, Nizozemska in Češka nad evropskim povprečjem (ETUI 2009: 11–12). Razvoj neenakosti se je sledeč raziskavi ETUI, ki je proučevala razlike med spodnjo in zgornjo petino prebivalstva, med leti 2000 in 2007 povečal iz 4.5-kratne razlike na 4.8-kratno razliko. Razpon razlik so po deregulaciji trga delovne sile najbolj čutili posamezniki v Italiji (v letu 2000 4.5-krat več, v letu 2007 5.5-krat več) in Nemčiji (v letu 2000 3.5-krat več, v letu 2007 4.1-krat več).

Evropski kontekst gospodarske krize in njenih vzrokov Mencinger (2008) vzporeja z ameriškim načinom vodenja gospodarstva. Evropski pristop k uravnavanju gospodarskega reda Mencinger kritizira s stališča neoliberalizacije vodenja le-tega ob hkratnem omejevanju delovanja z nepotrebnim birokratskim urejanjem. Prvotni odgovor evropskih političnih elit avtor kritizira s stališča ideološko obarvanih sporočil, ki so se še vedno, zaznanim napakam navkljub, v zastavljenih mehanizmih implementacije naslanjala na cilje Lizbonske strategije in Pakta stabilnosti. Opustitev ciljev, ki izhajajo iz teh dokumentov, oz. tiha pozaba osrednje vloge teh dokumentov v drugi fazi odgovora na krize, je potekala ob hkratnem praktičnem preobratu mehanizmov, ki pa niso spreminjali osnovne ideologije na kateri Evropska unija utemeljuje svoj nadaljnji gospodarski razvoj. Poseganje v delovanje trga skozi finančne injekcije in ponovno prehajanje posameznih lastniških deležev v gospodarstvu v državno last predstavljajo mehanizme, ki jih je Evropska unija pred krizo sistematično kritizirala. Mencinger rešitev evropskega gospodarskega sistema iz krize opredeljuje s terminom 'evropsko socialno tržno gospodarstvo'. Tak tip gospodarstva mora po njegovem mnenju v prvi fazi ustvariti pogoje za zvišanje stopnje agregatnega povpraševanja, ki pa se lahko ponovno vzpostavi le skozi prevrednotenje vrednosti delavcev in preusmeritvijo razvoja gospodarstva, ki, kot je zastavljen danes, ne more konkurirati z državami z občutno nižjimi socialnimi standardi. Predpogoj za oblikovanje novega gospodarskega delovanja pa predstavlja reševanje socialnih in okoljskih problemov, s katerimi se soočajo države ter načelo solidarnosti pri razdeljevanju evro pogače (Mencinger 2008).

Socialna platforma, ki kot nadnacionalno združenje predstavlja evropske nevladne organizacije s področja socialne varnosti, je ob izbruhu gospodarske krize predlagala podobne ukrepe za preprečitev socialne krize, ki bo/ji je sledila. V ta namen predlaga tri ukrepe, ki naj bi se med sabo dopolnjevali. Prvega predstavlja poostritev regulacije finančnih trgov in zmanjšanje njihove vloge pri nadaljnjem razvoju evropskega gospodarstva skozi prevrednotenje njihovega pomena v odnosu do ciljev trajnostnega razvoja in aktivne politike omogočanja možnosti kreditiranja ranljivih skupin po pravični kreditni meri. Drugi ukrep predstavlja vzpostavitev sistema, ki bo omogočal nadzorovano in posledično pravično razdeljevanje javnih financ. Vlaganje le-teh naj bi bilo primarno usmerjeno v ohranitev dostojnega dela, podpiranje investicij v zeleno tehnologijo in inovacije ter vzpostavitev in ohranjanje sistema kvalitetne socialne in zdravstvene zaščite. Tretji ukrep predstavlja korak k vračanju zaupanja v sistem s strani državljanov/k. Javno in transparentno zavezanost predstavnikov političnih elit k izpolnjevanju zgoraj omenjenih ciljev Socialna platforma obravnava kot nujni predpogoj za ponovno vzpostavitev skupnih temeljev zaupanja (Social Platform 2008).

Pospešena liberalizacija gospodarstva v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in njene učinke pri liberalizaciji sistemov zaščite trga delovne sile smo že omenili v kontekstu Italije in Nemčije. Trend povečevanja razlik in posledično večanje neenakosti v državah članicah Evropske unije predstavlja odmik od deklariranih ciljev socialne enakosti. Nesorazmerna hitrost poglabljanja gospodarske liberalizacije na enotnem trgu v odnosu do stabilizacije in ustvarjanja pogojev za enakopravno socialno zaščito posameznikov že nekaj časa nakazuje nujnost dejanskih ukrepov pri oblikovanju skupnega evropskega okvira socialne zaščite. Razvoj evropskega socialnega modela v tem kontekstu že nekaj časa nakazuje konture vizije prihodnosti evropske ideje, ki ne bo temeljila izključno na gospodarskih parametrih, temveč bo vzpostavila tudi socialno dimenzijo lastni integraciji. Osnovna ideja evropskega socialnega modela, kot jo je prvi promoviral Jacques Delors v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja, temelji na sinergiji teh dveh dimenzij, ki naj bi posledično razvoj evropskega gospodarskega modela utemeljevali v odmiku od modela 'čistega kapitalizma', na katerem je utemeljen model trga ZDA (Jepsen in Serrano Pascual  2006: 25).

Zgodovina razvoja koncepta evropskega socialnega modela je razdeljena v tri zgodovinska obdobja. Prvo označuje prevlada ideje moči trga kot dejavnika uravnoteženja socialne enakopravnosti. Ideja se izraža v Rimski pogodbi (1957), ki na področju socialne dimenzije evropskega trga predvideva skupnostno upravljanje le na področju prostega pretoka delovne sile, poklicnega izobraževanja in enakega plačila za enako delo za ženske in moške. Leta 1972 Vrh v Parizu prinese napredek na tem področju v smislu prenosa posameznih moči s področja socialnih pristojnosti na evropsko raven, vendar le v obsegu utemeljenega vpliva na delovanja skupnega trga. Dodatno je bil vpliv evropske ravni utemeljen z glasovanjem s kvalificirano večino na področjih zdravja in varnosti pri delu. Kljub delno prenesenim pooblastilom na evropsko raven, je skupnostno urejanje področja socialne varnosti v tem obdobju ostalo v velikem zaostanku v primerjavi z obsegom pooblastil in globino integracije na področju enotnega evropskega trga (1986).

Drugo obdobje, t.j. obdobje po sprejetju in operacionalizaciji enotnega evropskega trga, je zaznamovala simbolična zavezanost k izpolnjevanju ciljev socialne zaščite, ob hkratnem zavedanju pomanjkljivosti in nepripravljenosti posameznih držav članic za aktivno implementacijo le-teh. Podpis Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev (v nadaljevanju Listina) leta 1989 in kasnejša priključitev Listine Pogodbi iz Maastrichta (podpisale so jo vse države članice razen Velike Britanije) je v tem obdobju predstavljala napredek na področju socialnega dialoga. Listina je opredelila vlogo socialnih partnerjev s tem, da jim je predpisala pristojnost pri pogajanju o kolektivnih sporazumih, podelila možnost prenosa odločitev Evropske komisije na nacionalni nivo in opredelila njihovo posvetovalno pozicijo pri sprejemanju odločitev Evropske komisije. Implementacija socialnih pravic, tudi pravic, ki jih zagotavlja Listina, je v tem obdobju v veliki meri ostala domena držav članic, saj so bile npr. pravice, ki izhajajo iz naslova kolektivnih delavskih pravic (plača, pravica do združevanja, pravica do stavke)  eksplicitno izločene iz skupnostnih pristojnosti.

Tretje obdobje označuje povečevanje pomena skupnostnega upravljanja socialnih politik, kot posledica zmanjševanja fiskalnih pristojnosti držav članic in pa zvišane stopnje zavedanja in pritiska javnosti na oblikovanje in implementacijo skupnostnih politik na področju socialnega varstva. Obdobje po Amsterdamski pogodbi (1997) je prineslo tudi nov način skupnostnega upravljanja teh politik, saj je Vrh v Lizboni (2000) za področje socialnih politik prinesel novo obliko skupnostnega upravljanja, t.i. odprto metodo koordinacije.3 Ideja metode izhaja iz zavedanja kompleksnosti upravljanja raznolikih politik držav članic na tem področju in ob hkratnem zavedanju omejitev oblikovanja skupnostnih politik na tem področju zaradi prevlade nacionalnega elementa. Odprta metoda koordinacije je že vzpostavljena za področje socialne vključenosti (2000), pokojninskih sistemov (2001), za področje zdravstvenega zavarovanja in širše modernizacije sistemov socialne zaščite (2002). Odprta metoda koordinacije pa je kljub svoji obči sprejetosti kot zaželen nadaljnji način upravljanja skupnostnih politik naletela tudi na kritike. Tako Radaelli (2003) v svojem prispevku izpostavlja tri poglavitne pomanjkljivosti tega tipa upravljanja politik: i) pomanjkanje iniciative za učenje 'od spodaj' (bottom up approach); ii) omejitve učenja v političnem kontekstu, ki ne upošteva dejavnika moči in iii) pomanjkljivo dostopnost vseh akterjev do polja ustvarjanja skupnih vodil in ciljev na področju posamezne politike (Radaelli 2003; Goetschy 2006).

Podatki o revščini tako zaposlenih in nezaposlenih nakazujejo, da posamezniki v sistemu države niso zaščiteni pred učinki trga. Skupnostno upravljanje politik na ravni Evropske unije na področju socialne zaščite ostaja še vedno omejeno na učinke trga, ki jih je mogoče neposredno zaznati in izhajajo iz narave enotnega trga. Evropska unija je bila od svojih začetkov utemeljena v ideji države blaginje, kar je omogočalo, da so se posamezniki v procesu širjenja in integracije le-te identificirali s tem skupnim ciljem. Vendar je bila ideja države blaginje v zadnjih petih letih implementacije Lizbonske strategije postavljena pod vprašaj skozi reorientacijo vsebinskih poudarkov v prenovljenem dokumentu leta 2004. Hagerjeva (2006: 54–55) opozarja na spremembo retorike evropskih institucij v smeri neoliberalne ideologije, saj so prvotno zastavljeni cilji spremenili vsebinske poudarke. Cilj povišane stopnje zaposlenosti se v tem obdobju odmakne od odgovornosti države in se povezuje z odgovornostjo posameznika za lastno socialno zaščito. Premik odgovornosti predstavlja ideološki preobrat, saj se spremeni koncepcija razmerja državljan-država in se slednjo razbremeni odgovornosti, medtem ko posameznik postane izključni nosilec le-te. Vrednostni premik v tem obdobju predstavlja odmik od zastavljenega ideala nadaljnjega razvoja evropske države blaginje in se približuje koncepciji ameriškega kapitalizma.

Drugo točko diskurzivnega razlikovanja prvega in drugega lizbonskega obdobja predstavlja odmik od vrednostnega izenačevanja med socialno zaščito in vključenostjo ter ekonomsko konkurenčnostjo. Sklepi Socialne platforme (2004) izpostavljajo to spremembo skozi identifikacijo prevladujočega diskurza 'rasti za vsako ceno', ki opredeljuje drugo obdobje. Prioritizacija gospodarske konkurenčnosti v odnosu do strateških ciljev socialne kohezije in trajnostnega razvoja opredeljuje vrednostne poudarke, ki se odmikajo od prvega obdobja in vzpostavljajo nov sistem odnosov in posledično moči. V prvem obdobju se strateški cilji gospodarske rasti in socialne vključenosti ter trajnostnim razvojem ne razlikujejo v svoji vrednostni opredelitvi in pogojenosti drugih od prvega, medtem ko dopolnjena Lizbonska strategija, kot je opredeljena v Novem začetku za Lizbonsko strategijo (2004: 4) predvideva gospodarsko rast kot predpogoj za doseganje blaginje, zaposlenosti in socialne pravičnosti.

Gospodarska kriza, poleg temeljitega razmisleka o načinih nadaljnjega upravljanja skupnega socialno-ekonomskega prostora, predstavlja tudi obdobje, ko je potrebno skozi hitre rešitve prinesti olajšanje posameznikom/cam, ki so v obstoječem sistemu najbolj izpostavljeni tveganju revščine. Ideja univerzalnega temeljnega dohodka (v nadaljevanju UTD), ki že vrsto let predstavlja bojno polje med predstavniki egalitarističnega pristopa razvoja javnih politik in predstavniki liberalnega pristopa. Razvoj modela temelji na predpostavki, da ne gre vseh družbenih razmerij razumeti le v okviru delovnih razmerij in dobrobiti, ki iz tega izhajajo, temveč mora zajeti tudi razmerja, ki so iz teh oblik izvzeta. Vloga UTD je v tem pogledu uravnotežiti nesorazmerja, ki izhajajo iz kapitalističnega pojmovanja trga in omogočiti, da imajo vsi člani družbe zagotovljena sredstva preživetja in so posledično lahko vključeni v družbo. Nevarnosti, ki jih identificirajo kritiki UTD izhajajo iz predpostavke, da bo takšen tip transferjev določujoče negativno vplival na trg delovne sile, saj bo pri posameznikih zatrl njihovo voljo po aktivnem iskanju dela in sodelovanju v teh razmerjih, kar bo negativno vplivalo na sistem javnih financ. Kritika pri tem ne priznava temeljne pomanjkljivosti kapitalističnega delovanja prostega trga, t.j. nezmožnost takšnega načina upravljanja za zagotovitev dohodka vsem posameznikom v družbi, ne glede na njihovo vpetost v delovna razmerja (del česar predstavljajo socialnih transferji danes). UTD z radikalnim odmikom od obstoječih sistemov socialnih transferjev omogoča, da se posameznikom zagotovi svoboda, ki izhaja iz zagotavljanja sredstev za preživetje ne glede na delovno (ne)razmerje. Zagovorniki UTD na tem temelju snujejo pobudo posameznikov za aktivno sodelovanje na trgu delovne sile, saj njihov položaj na slednjem ni odvisen od omejenosti socialnih transferjev in davčnih zavez. Drugi argument v prid UTD predstavlja radikalna preureditev sil v boju proti revščini. Aktivno vključevanje vseh posameznikov v družbo skozi ta mehanizem namreč odstrani ovire socialnim transferjem, kot jih poznamo danes in omogoči, da se posamezniki, predvsem dolgotrajno brezposelni in mladi, lažje umaknejo iz začaranega kroga revščine ter posledično izboljšajo svoje možnosti za vstop na trg delovne sile (McKay 2005).

Debata o UTD se zdi ob današnjem poudarjanju individualne odgovornosti posameznika za lastno preživetje in ob, sicer delno omajani, veri v nespornost učinkovitega delovanja prostega trga daleč od realnosti evropskih politik. Soočanje z naraščajočo revščino v delu sveta, ki v svetovnem merilu predstavlja eno od bolj razvitih gospodarskih območij pa daje temelje za radikalni premislek nadaljnjega razvoja skupnega evropskega modela socialne zaščite. UTD v tem pogledu predstavlja eno od alternativ, na katerih bi lahko Evropska unija razvila svojo vlogo branika socialne zaščite posameznikov in na novo definirala identiteto vseevropske države blaginje.

Viri in literatura
EPHA (2009): Financial crisis: who, what and why. Dostopno na: http://www.epha.org/a/3387 (12.10.2009).
ETUI (2009): Benchmarking Working Europe. Dostopno na: http://www.worker-participation.eu/content/view/full/1752 (12.10.2009).
Euractiv (2009): ECB lends record sum to banks. Dostopno na: http://www.euractiv.com/en/financial-services/ecb-lends-record-sum-banks/article-183466 (10.10.2009).
Eurostat (2009): Harmonised unemployment rate by gender. Dostopno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/refreshTableAction.do?tab=table&plugin=1&pcode=teilm020&language=en (12.10.2009).
Eurostat (2009): Harmonised unemployment rate by gender. Dostopno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/refreshTableAction.do?tab=table&plugin=1&pcode=teilm020&language=en (12.10.2009).
Goetschy, Janine (2006): Taking stock of social Europe: is there such a thing as a community social model?.  Maria Jespen in Amparo Serrano Pascual (ur.) Unwrapping the european social model, 47–74. Bristol: The Policy Press. 
Hager, Sandy (2006): 'New Europeans' for the 'New European Economy': Citizenship Discourses and the Lisbon Agenda. Dostopno na: http://liu.diva-portal.org/smash/record.jsf?pid=diva2:21518 (15.09.2009).
Kovač, Bogomir (2007): Lekcija globalnih financ. Mladina. Dostopno na: http://www.mladina.si/tednik/200734/clanek/slo-ekonomija--bogomir_kovac/ (14.10.2009).
Jepsen, Maria in Amparo Serrano Pascual (2006): The concept of the ESM and supranational legitimacy-building. Maria Jespen in Amparo Serrano Pascual (ur.) Unwrapping the european social model, 25–47. Bristol: The Policy Press. 
McKay, Ailsa (2005): The Future of Social Security Policy. Oxon: Routledge.
Mencinger, Jože (2008): Konec ''konca zgodovine''. Mladina. Dostopno na: http://www.mladina.si/tednik/200844/konec_konca_zgodovine (13.10.2009).
MISSOC Analysis (2008): Social Protection: Aspects of flexicurity and active inclusion. Dostopno na: http://ec.europa.eu/employment_social/spsi/contact_en.htm (18.03.2009).
Radaelli, Claudio M. (2003): The open method of coordination: A new governance architecture for the European Union?. Dostopno na: http://eucenter.wisc.edu/OMC/Papers/radaelli.pdf (25.09.2009).
Sklepi Socialne Platforme (2004): A Social NGO's Review of the Lisbon Strategy. Dostopno na: http://www.socialplatform.org/module/FileLib/ENSPEvaluationLisbon2005final.pdf (12.10.2009).
Social platform (2008): Social NGOs to the EU: three proposals to address the human impact of the financial crisis. Dostopno na: http://www.socialplatform.org/News.asp?news=19183 (12.10.2009).
STA (2008): EUobserver: Finančne injekcije ECB ne delujejo. Dostopno na:
 http://www.sta.si/vest.php?id=1325289 (12.10.2009).