Vprašanje energetske varnosti in solidarnosti držav članic je bilo preizkušeno na začetku leta 2009 ob prekinitvi dobave ruskega plina kot posledice spora med Rusijo in Ukrajino ter nakazalo, da je Evropska unija daleč od trajne samozadostnosti na področju energije. V tem kontekstu se je izoblikovala tudi potreba po izoblikovanju strategije dolgoročne varnosti oskrbe, ki pomeni, da EU za dobavo energije ni v preveliki meri odvisna od manjšega števila držav ali da v ta namen oblikuje tesno sodelovanje z državami dobaviteljicami energije. V tem kontekstu ima EU oblikovana strateška partnerstva z dobaviteljicami plina iz Evropskega gospodarskega prostora, kot je npr. Norveška in pa z zunanjimi dobavitelji, kot sta npr. Rusija in Alžirija (Vladni portal z informacijami o življenju v Evropski uniji 2009). Nujnost formiranja zavezništev na tej ravni je potrebno razumeti predvsem v luči naraščajoče odvisnosti EU od ne-EU virov energije (Baghat 2006: 962-963), kjer bo EU, tudi če doseže zastavljene energetske cilje na področju obnovljivih virov, še vedno črpala polovico svojih energetskih resursov iz nafte in plina, uvozna odvisnost pa naj bi do leta 2030 na področju nafte predstavljala 90%, na področju plina pa 80%. Odvisnost od tradicionalnih virov energije je torej potrebno razumeti kot nujno vmesno stopnjo v strategiji prehoda na obnovljive vire energije, pri čemer so smernice EU opredeljene z odpiranjem energetskih trgov in hkratnem vzpodbujanju naložb v proizvodnjo čiste energije s ciljem blažitve vpliva višjih mednarodnih cen energije, razvijanju konkurenčnih virov obnovljive energije s ciljem zmanjševanja povpraševanja po energiji in blažitvijo negativnih vplivov na okolje in izboljšanju zanesljivosti oskrbe v kontekstu že prej omenjene naraščajoče odvisnosti EU od uvožene energije tako skozi krepitev gospodarskih subjektov na mednarodnem energetskem trgu, kakor tudi izboljšanjem načinov in poti oskrbe z uvoženo energijo s ciljem zagotovitve dostopa do energije vsem državljanom in podjetjem (Vladni portal z informacijami o življenju v Evropski uniji 2009). Januarja 2009 je Evropski parlament na tem področju sprejel drugi strateški pregled evropske energetske politike, kjer so poleg ponovnega poziva k energetski solidarnosti opredeljeni cilji do leta 2050 na področju energetike in sicer 60-80% znižanje izpustov toplogrednih plinov, 60% obnovljivih virov energije v končni uporabi ter 35% zvišanje energetske učinkovitosti (Poročilo odbora Evropskega parlamenta za industrijo, raziskovanje in energetiko 2009).

Evropski parlament v tem poročilu (ibid) poziva tudi k izboljšanju kapacitet na področju infrastrukture za dobavo in transport plina. Podporo diverzifikaciji virov energije Parlament izraža skozi poziv k širitvi in krepitvi plinovodov in njihove infrastrukture, kot so projekti Nabucco, plinovod Turčija-Grčija-Italija in Južni tok ter širitev na druge predele Kaspijske regije, ko bodo varnostne razmere na tem področju to omogočale. V tem kontekstu izpostavlja poročilo tudi potrebo po izboljšanju kapacitet za utekočinjanje plina v državah dobaviteljicah ter povečanje števila terminalov za sprejem in uplinjanje tekočega plina (LNG terminals - liquid natural gas terminals, v nadaljevanju plinski terminal) in ladijske infrastrukture za ponovno uplinjevanje utekočinjenega plina, ki naj bi bili dostopni v vseh državah članicah. Študija o porabi nafte in plina v Evropi (Nies 2008: 44) umešča energetsko mešanico EU-27 v svetovno povprečje, ki je v 2008 znašala 24% v celotni končni porabi, pri čemer izjemo predstavlja le Francija, kjer je ta odstotek bistvno nižji in znaša 15%. V globalnem kontekstu poraba plina narašča in naj bi po napovedih Mednarodne agencije za energijo (IEA - International Energy Agency) in Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD - Organization for the Economic Co-operation and Development) v EU, na Balkanu, Turčiji in Norveški narasla iz 200 mrd m³ v 2005 na 500-600 mrd m³ v letu 2030. Pri tem študije izpostavljajo vprašanje uvozne odvisnosti, ki naj bi v letu 2030 dosegla 84%, predvsem na podlagi menjave porabe nafte za plin, zviševanja stopnje porabe plina v produkciji elektrike in upadanju možnosti produkcije plina znotraj EU-27. Trenutna struktura virov energetske oskrbe s plinom veže EU (poleg lastnih virov, ki trenutno predstavljajo tretjino) na Rusijo (46% uvoza), Norveško (27% uvoza), Alžirijo (20% uvoza) ter Nigerijo (8% uvoza), pri čemer se ta struktura med državami razlikuje na podlagi geografske lege posameznih držav (Nies 2009: 44).

Strah pred ponovitvijo scenarija iz začetka leta 2009 se odseva v dodelitvi pomena izgradnji nadaljnje infrastrukture za prenos in skladiščenje plina, ki v energetski projektni shemi za prihajajoče proračunsko obdobje predstavlja večinski delež. V skupno sedeminštiridesetih odobrenih projektih jih 18 predstavljajo projekti na področju infrastrukture za prenos in skladiščenje plina (v skupni vrednosti 1.440 mil €), devet projektov na področju izgradnje elektroenergetske infrastrukture (v skupni vrednosti 910 mil €), dva manjša otoška projekta (v skupni vrednosti 15 mil €), pet projektov pridobivanja energije vetra na morju (v skupni vrednosti 565 mil €) in 13 projektov za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida (v skupni vrednosti 1.050 mil €). Poglavitna kritika poslancev v Evropskem parlamentu in nekaterih okoljevarstvenih organizacij je bila namenjena vprašanju smotrnosti uporabe teh sredstev na skupni EU ravni v primerjavi z uporabo teh istih sredstev na nacionalni ravni ter namenjanju prevelikega deleža sredstev projektom za izgradnjo infrastrukture za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida. Nezadostno namenjanje sredstev za izgradnjo in podporo izgradnji energetske infrastrukture na področju obnovljivih virov energije je po mnenju okoljskih organizacij znak pomanjkljive zavezanosti evropskih institucij k uresničevanju ciljev o zviševanju stopnje uporabe obnovljivih virov energije v končni porabi in s tem predstavlja odmik o ciljev zastavljenih v Zeleni knjigi iz leta 2006 in iz tega izhajajočih zaključkov. Kompromisno rešitev v tem kontekstu predstavlja zaveza Evropske komisije, da se preostanek sredstev, oz. sredstva, ki bodo ostala nerazdeljena namenijo financiranju projektov, ki podpirajo razvoj obnovljivih virov energije (EurActiv 2009).

Iz podatkov je razvidno, da plin pridobiva na pomenu kot energent prihodnosti. Po podatkih Fakultete za kemijo in kemijsko industrijo v Ljubljani je zemeljski plin v zadnjih petdesetih letih postal vodilno gorivo v razvitem svetu, saj je uporaba enostavna, med vsemi fosilnimi gorivi le-ta ustvarja najmanj toplogrednih plinov, razvoj tehnologije na tem področju pa je omogočil njegovo uporabo tudi v proizvodnji električne energije. Vzpodbuda izgradnji infrastrukture za prenos in skladiščenje utekočinjenega zemeljskega plina izhaja iz dejstva, da je takšen način transporta in distribucije plina finančno sprejemljiv in ''dokaj varen''. Trenutno plin v utekočinjeni obliki izvaža 13 držav (FKKT 2009: 7), kapacitete za uvoz in ponovno uplinjevanje pa ima v EU dvanajst izgrajenih uvoznih terminalov za uplinjanje uvoženega utekočinjenega plina,² pet načrtovanih in petindvajset predlaganih (King & Spalding 2006: 6).

Predlagana lokacija izgradnje terminala Žavlje v Tržaškem zalivu predstavlja le enega od načrtovanih in predlaganih terminalov na tem območju v zadnjih letih. Od leta 2006 se v javnosti pojavljajo informacije o izgradnji treh plinskih terminalov v tem območju. Ob trenutno medijsko najbolj izpostavljenem projektu v Žavljah sta bili predlagani še lokacija v okolici Benetk in tretja na sredini Tržaškega zaliva. Predlogi o izgradnji plinskega terminala na slovenski strani Tržaškega zaliva pa segajo v začetek devetdesetih let, ko je bila predlagana lokacija za izgradnjo terminala na območju Debelega rtiča, ki je bila zavrnjena na podlagi škodljivih vplivov na okolje in na podlagi prometne izpostavljenosti lokacije. Kasneje je bilo območje Debelega rtiča razglašeno za naravni spomenik in s tem so bila prekinjena tudi nadaljnja pogajanja o možnosti izgradnje terminala na tem območju. V letu 1996 je na slovenski strani bila predlaga lokacija izgradnje plinskega terminala na Srminu, a je bila na kasneje na podlagi civilne iniciative najprej zavrnjena na posvetovalnem referendumu v krajevni skupnosti Bertoki, v letu 1997 pa so ustavni sodniki sprejeli sklep o zadržanju izgradnje terminala in na ta način zaustavili postopek za izgradnjo le-tega (Bavčar 2007: 23-24).

V obdobju 2006-2007, ko je bila slovenska javnost seznanjena z namerami Italije o gradnji plinskega terminala je Luka Koper oblikovala predlog o izgradnji plinskega terminala v sklopu infrastrukture luke. V letu 2007 je sicer nemška družba LGE vložila zahtevek za dovoljenje gradnje na Ministrstvo za okolje in prostor, ki pa je v prejšnjem mandatu izdalo negativno mnenje o umeščanju plinskih terminalov na območje Tržaškega zaliva. Iz poročila k obravnavi peticije ''Plinski terminal v Kopru in Tržaškem zalivu? Ne hvala!'' je razvidno, da v mandatu trenutne vlade na Ministrstvo za okolje in prostor še ni bila vložena pobuda za gradnjo plinskega terminala. V primeru do te pobude pride je Ministrstvo za okolje in prostor pristojno za presojo pobude v skladu z Zakonom o prostorskem načrtovanju in za postopek celovite presoje o vplivu na okolje. V sklopu Zakona o prostorskem načrtovanju je tudi nujna obravnava vloge lokalne skupnosti, ki se je v okviru Občine Koper, Piran in Izola že odklonilno izrekla do izgradnje plinskega terminala v Luki Koper. Ministrstvo za gospodarstvo je na razpravi potrdilo prejetje vloge za izdajo energetskega dovoljenja za izgradnjo, vendar je po navedbah Jožeta Dimnika, predstavnika Direktorata za energijo le-ta bila nepopolna (Komisija Državnega sveta Republike Slovenije 2009). Iz izpisa ni razvidno na kakšen način se pristojni organi opredeljuje do vprašanja izgradnje plinskega terminala oz. se do tega vprašanja na podlagi odsotnosti formalnih pobud oddaljujejo, medtem ko je resnost namere o izgradnji terminala mogoče kljub temu zaslediti iz organizacije javnega posveta v Kopru, ki ga je organizirala družba TGE Gas Engineering v aprilu (Dnevnik.si 08.04.2009). Prav tako iz izpisa ni razvidno na kakšen način bi potencialna izgradnja plinskega terminala vplivala na energetsko varnost Slovenije oz. na kakšen način pristojni organi umeščajo izgradnjo v razvoj širše energetske strategije Slovenije, ki je zajeta Strategiji razvoja Slovenije in novem Nacionalnem energetskem programu, ki bo sprejet v letu 2010. Predstavnik ministrstva za gospodarstvo je le v splošnem navedel, da bi izgradnja prispevala k ''dodatnemu povečanju zanesljivosti oskrbe z zemeljskim plinom'' (Komisija Državnega sveta Republike Slovenije 2009). V kontekstu namer o izgradnji plinskega terminala na območju Luke Koper se mnenja okoljskih organizacij o izgradnji objekta razlikujejo. Fundacija za trajnostni razvoj Umanotera izgradnji nasprotuje, medtem ko Združenje ekoloških gibanj Slovenije v izgradnji plinskega terminala v Kopru identificira sprejemljivejšo alternativno zagotavljanja energetske varnosti v Sloveniji v primerjavi z izgradnjo drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (Rtvslo.si 26.07.2007).

Medtem ko o plinskem terminalu v Kopru tudi med okoljskimi organizacijami ne obstaja konsenz o (ne)sprejemljivosti objekta, pa so si okoljske organizacije enotne o škodljivosti vplivov načrtovanega terminala v Žavljah, katerega gradnjo je 16.07.2009 s sprejetjem okoljevarstvenega soglasja o izgradnji kopenskega terminala sprejela italijanska vlada. Učinki na okolje izgradnje predvidenih terminalov v Kopru in Žavljah se razlikujeta v dveh trenutkih: lokaciji terminala in pa uporabljenih tehnologiji. Spornost izgradnje kopenskega terminala v Žavljah nasprotniki utemeljuje v štirih sklopih argumentov. Prvi sklop argumentacije utemeljuje nasprotovanje v okoljski degradaciji okolja, ki obsega vprašanje že obstoječe obremenitve Tržaškega zaliva z nevarnimi snovmi (dvigovanje usedlin živega srebra, ki se nahajajo v prvih devetdesetih centimetrih usedlin), problem ohladitve vode (terminal Gas Natural bi v Žavljah vsak dan v morje izpustil 650.000 m³ vode ohlajene za 5 stopinj celzija), kloriranje vode (vsako leto bi bilo v morje izpuščenih 40 ton več klora) in sistem hlajenja in balastnih voda tankerjev (tveganje za širjenje škodljivih in patogenih vodnih organizmov). Drugi vidik predstavlja splošna varnost prebivalcev v okolici, ki so zaradi možnosti napak in/ali napadov na plinske terminale in tankerje izpostavljeni nevarnostim, ki izhajajo iz potencialnega vžiga plina. Po navedbah AAG takšne nesreče v oceni nevarnosti sploh niso vključene in na ta način opuščajo enega od poglavitnih dejavnikov tveganja, ki bi jih bilo potrebno oceniti in ustrezno nasloviti, če se želi terminal graditi. V primeru, da bi objekte in ladje lastniki želeli zavarovati s standardi, ki jih predpisujejo predpisi za ocenjevanje tveganja in varnosti, bi pa to pomenilo obsežno militarizacijo Tržaškega zaliva (Komat 2007: 47). Tretji sklop argumentov predstavlja ocena vplivov delovnja terminala v zalivu na tradicionalne dejavnosti tega območja, kot so ribištvo in turizem. Četrti, in v veliki meri zanemarjen del, predstavlja odpor lokalnega prebivalstva, ki tudi na področju načrtovanega terminala v Žavljah izgradnji terminala nasprotuje, prav tako nasprotuje izgradnji terminala lokalno prebivalstvo v Sloveniji. Nedostopnost dokumentacije in pomanjkanje informacij o nameri italijanske vlade krši pravice lokalnega prebivalstva do vpogleda v informacije in bo po napovedih AAG tudi tvorila osnovo tožbe proti Republiki Italiji pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, če se izgradnja terminala ne ustavi (Alpe-Adria-Green 2009b in CNVOS.info 2009)

Podlaga za odobritev gradnje plinskega terminala v Žavljah z zmogljivostjo do osem milijard kubičnih metrov plina letno izhaja iz ocene študije vpliva na okolje (v slovenskem jeziku (nestrokovni povzetek) dostopno na: http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/podrocja/okolje/pdf/cpvo/terminal_zavlje.pdf). Ministrstvo za okolje in prostor je na podlagi predložene dokumentacije vložilo strokovni pregled in dopolnila, ki bi omogočila odobritev gradnje terminala na tem območju ter od italijanske strani zahtevala študijo čezmejnih vplivov, ki v dokumentaciji ni bila prisotna. Slovenska stran je izrazila pomisleke, ki izhajajo iz pomanjkljive analize vpliva povečanega prometa na sedimente in na proces kloriranja vode v okolici terminala (Rtvslo.si 18.08.2009). Mednarodna nevladna okoljska agencija AAG je 22. avgusta 2009 javnosti posredovala dokumentacijo, ki po njihovih navedbah dokazuje, da so pristojni organi italijanske vlade v postopku pridobivanja okoljskega dovoljenja namerno spregledali oz. v sodnem postopku dosegli arhiviranje dokumentov, ki dokazujejo poneverbo podatkov o vplivu plinskega terminala na okolje. Dokumenti italijanske policije naj bi kazali, da so prirejeni podatki o usedlinah, temperaturi in globini morja ter da študije ne upoštevajo posledice morebitnih nesreč ladij. Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije je v luči novih informacij že zahtevalo pojasnila od vlade Republike Italije, minister za okolje in prostor Karel Erjavec pa ne izključuje tudi tožbe proti Republiki Italiji na Evropskem sodišču (Rtvslo.si 2009 in Alpe-Adria-Green 2009a).

Primer izgradnje terminalov za sprejem in uplinjanje utekočinjenega plina v Tržaškem zalivu predstavlja le eno od dilem s katerimi se soočajo države članice in Evropska unija kot skupnost pri vzpostavljanju nove energetske strategije, ki bo naslovila tako vprašanje nadaljnje liberalizacije trga energentov, kakor tudi vzpostavitve energetske infrastrukture, ki bo imela minimalen škodljiv vpliv na okolje - ne samo v luči zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, temveč tudi v luči umeščanja nove infrastrukture v okolje in zagotavljanja stabilnosti oskrbe z energenti prihodnosti. Primer Žavlje v tem pogledu predstavlja novo obdobje civilne osveščenosti o nadaljnji prihodnosti okolja in ljudi v tem okolju, hkrati pa izkazuje resnost dilem s katerimi bomo v prihodnosti soočeni, če želimo izpolniti sprejete obveze v odnosu do deklariranih ciljev tako okoljske, kakor tudi energetske politike v prihodnosti.

Viri in literatura

1. Alpe-Adria-Green (2009a): Italijanski škandal ob uplinjevalcu v Trstu. Dostopno na: http://alpeadriagreen.blogspot.com/ (26.08.2009).

2. Alpe-Adria-Green (2009b): Izjava za javnost, 21.07.2009. Dostopno na: http://gezslo.spaces.live.com/blog/cns!BACFE21438672130!1552.entry (20.08.2009).

3. Baghat, Gawdat (2006): Europe's energy security: challenges and opportunities. International Affairs 82(5), 961-975.

4. Bavčar, Miran (2007): Odnos mestne Občine Koper do plinskih terminalov. Posvet (Državni svet Republike Slovenije): Plinski terminali v Tržaškem zalivu: da ali ne?. Dostopno na: http://www.ds-rs.si/kb/posveti/upload/File/2007/2007-07-10_zapis.pdf (15.08.2009).

5. CNVOS.info (2009): Zaradi plinskega terminala na Evropsko sodišče. Dostopno na: http://cnvosinfo.civilni-dialog.net/index.php?option=com_content&task=view&id=1743&Itemid=33 (22.08.2009).

6. Communiques de Presse Rapid (2008): Zagotoviti zanesljivo oskrbo z energijo za prihodnost: Komisija predstavlja predloge za energetsko varnost, solidarnost in učinkovitost. Dostopno na: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/08/1696&format=HTML&aged=0&language=SL&guiLanguage=fr (11.03.2009).

7. Dnevnik.si (2009): Plinski terminal TGE Popoviča in Luke Koper ne zanima. Dostopno na: http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042258046 (20.08.2009).

8. EurActiv (2009): EU ministers endorse final energy project list. Dostopno na: http://www.euractiv.com/en/energy/eu-ministers-endorse-final-energy-project-list/article-183865 (13.08.2009).

9. FKKT (2009): Utekočinjen zemeljski plin. Dostopno na: http://www.fkkt.uni-lj.si/attachments/dsk4524/plinski_terminali.pdf (13.08.2009).

10. King & Spalding (2006): LNG in Europe: An Overview of European Import Terminals. Dostopno na: http://www.kslaw.com/library/pdf/LNG_in_Europe.pdf (20.08.2009).

11. Komat, Anton (2007): prispevek k razpravi. Posvet (Državni svet Republike Slovenije): Plinski terminali v Tržaškem zalivu: da ali ne?. Dostopno na: http://www.ds-rs.si/kb/posveti/upload/File/2007/2007-07-10_zapis.pdf (15.08.2009).

12. Komisija Državnega sveta Republike Slovenije (2009): Poročilo k obravnavi peticije plinski terminal v Kopru in Tržaškem zalivu? Ne hvala!. Dostopno na: http://www.ds-rs.si/kb/komisije/?View=entry&EntryID=800 (20.08.2009).

13. Nies, Susanne (2008): Oil and gas delivery to Europe: An Overview of Existing and Planned Infrastructures. Dostopno na: http://www.ifri.org/files/Energie/OilandGas_Nies.pdf (17.08.2009).

14. Poročilo odbora Evropskega parlamenta za industrijo, raziskovanje in energetiko (2009): Energy security blueprint for the EU's future energy strategy. Dostopno na: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?type=IM-PRESS&reference=20090119IPR46612&language=SL (15.08.2009).

15. Rtvslo.si (2007): Plinski terminal v Kopru dviga prah. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/plinski-terminal-v-kopru-dviga-prah/74204 (20.08.2009).

16. Rtvslo.si (2009a): Erjavec: ponarejeni dokumenti bi bili škandal. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/okolje/erjavec-ponarejeni-dokumenti-bi-bili-skandal/210516 (26.08.2009).

17. Scadplus: Green Paper (2006): Green Paper: A European Strategy for sustainable, competitive and secure energy. Dostopno na: http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/l27062.htm (10.03.2009).

18. Študija vpliva na okolje (2009): Terminal za sprejem in uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina Žavlje. Dostopno na: http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/podrocja/okolje/pdf/cpvo/terminal_zavlje.pdf (22.08.2009).

19. Vladni portal z informacijami o življenju v Evropski uniji (2009): Potencialni ukrepi evropske energetske politike. Dostopno na: http://www.evropa.gov.si/si/energetika/potencialni-ukrepi-evropske-energetske-politike/ (10.08.2009).

1 Cilj 20 - 20 - 20 do leta 2020 pomeni 20% znižanje emisij toplogrednih plinov, 20% delež energije iz obnovljivih virov v končni rabi in pa 20% prihranek za prihodnje povpraševanje po energiji na ravni Evropske unije. Zahtevana stopnja je fleksibilna v smislu ciljev za posamezne države članice, ki se med seboj razlikujejo glede na izhodiščno stopnjo odstotka obnovljivih virov energije in pa truda, ki ga je posamezna država vložila. Prva evalvacija rezultatov bo potekala leta 2015 (Communiques de Presse Rapid 2008).

2 Obstoječi terminali v Evropski uniji: Zeebrugge (Belgija); Montoir, Fos-sur-Mer (Francija); Revithoussa (Grčija); Panigaglia (Italija); Sines (Portugalska); Bilbao, Barcelona, Cartagena, Huelva, Sagunto (Španija); Grain, South Hook (Velika Britanija.