ŽENSKE V JAVNEM ŽIVLJENJU -

POLITIČNOST IZKLJUČENOSTI IN POLITIKA ZA VKLJUČENOST

Pripravila: Anja Šerc

Zgodovinska izkušnja 20. stoletja bo ostala globoko zaznamovana s spremembo v načinu razumevanja človekovih pravic. Razširitev koncepta človekovih pravic na vse skupine prebivalstva v t.i. razvitem svetu ne predstavlja samoumevnega toka razvoja človeštva, temveč je vzniknila kot posledica prizadevanj različnih družbenih skupin, ki so do tedaj bile izključene iz javnih sfer življenja in podrejene v zasebnih sferah življenja. Zanosu, ki je sledil uspehom civilnih gibanj v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, danes sledi zmeren optimizem in (ne)zaupanje v mehanizme pravne države za dosego še vedno obstoječega manjka za popolno uresničitev zastavljenega ideala.

Vprašanje enakopravnosti, s posebnim poudarkom na pravicah žensk, je danes še vedno aktualno in predstavlja pomemben izziv politikam, ki si prizadevajo doseči prej omenjeni ideal. Poročilo ''Enakost žensk in moških - 2008'' (Equality between Women and Men - 2008: 3-4) nakazuje, da še vedno obstajajo tako kvantitativne, kakor tudi kvalitativne razsežnosti neenakosti med spoloma. Navkljub doseženi višji stopnji izobrazbe v skupini žensk še vedno obstaja 6% razlika v zaposlenosti v prid moških v skupini mladih med 15-24 let. Kar dodatno ''bremeni'' statistiko enakopravnosti v evropskem prostoru je v povprečju 15% nižja plača žensk, ki je od leta 2000 padla le za 1%. Nadalje je še vedno mogoče zaznati razlike v sektorski koncentraciji spolov v poklicnem usmerjanju (v nekaterih državah članicah EU se t.i. horizontalna diskriminacija še povečuje), kar pomeni, da današnja družba vzdržuje meje med t.i. ''ženskimi'' in ''moškimi'' poklici. V kontekstu enakih možnosti v sferi zaposlovanja je tudi še vedno moč opaziti spolno neenakost pri doseganju vodilnih položajev v gospodarstvu. Na menedžerskih pozicijah tako še zmeraj prevladujejo moški, saj je na vodilnih pozicijah le 33% žensk (Equality between Women and Men - 2008: 3-4). Problem podzastopanosti žensk na vodilnih položajih je prisoten tudi v sferah političnega odločanja, kjer se prisotnost žensk, navkljub razglašanju cilja demokratičnosti, le počasi povečuje. Povprečje prisotnosti žensk med državami članicami v nacionalnih parlamentih trenutno znaša 23% (pri tem je na dnu lestvice Malta z 9% poslank, pozitivni ekstrem pa Švedska s 46% poslankami v parlamentu). Odstotek je nekoliko višji v Evropskem parlamentu, kjer je v mandatu 2004-2009 33% žensk (Decision-making in the political domain).

Doseganje enakopravnosti na kvantitativnem nivoju pa je nujno opredeliti v luči kvalitativnega premika pri razumevanju žensk in njihove vloge v t.i. javnih prostorih, ki so bili še do nedavnega v prvi vrsti domena moških. Pušnikova et al (2000: 394) sledeč Myri McDonald navaja štiri določujoče mite, ki danes oblikujejo podobo žensk, in sicer:(i) ženska kot enigma in grožnja, (ii) ženska kot skrbna in ljubeča oseba, ki je že po naravi razumevajoča, (iii) ženska kot seksualni objekt, ki je namenjena izpolnitvi moških poželenj in pa (iv) ženska kot telo, oz. ženska, ki skrbi le za svojo zunanjo podobo. Ženske v politiki se danes še vedno srečujejo, in do neke mere same vzdržujejo,¹ mit o ženskah v politiki definiran skozi ženskost. Oblikovanje koncepta ženske, kot političarke, je še zmeraj v procesu nastajanja in predstavlja vedno novo pogojevanje pomena v kontekstu spreminjajoče vloge žensk med sferami javnega in zasebnega. Funkcionalnost mitov se v tem primeru izkaže v utemeljevanju družbenih razmerij, ki oblikujejo realnost sveta in posredno onemogoča oz. vsaj upočasnjuje za nekatere ''bolečo'' rekonstrukcijo družbe v smeri enakopravnejših družbenih odnosov.

Zgodovinsko gledano predstavlja boj za enakopravno vključenost obeh spolov v sfero odločanja relativno nov fenomen. Boj za odpravljanje zaznane neenakopravnosti prav tako ni bil sprožen s strani institucionalnih družbenih struktur, temveč je le-ta sledil premikom, sproženim v kontekstu razvoja zahtev civilne družbe ter razvoju teorije za enakopravnost spolov - feminizma (Jalušič 1999). V grobem se zahteve za enakopravnost spolov v sferi javnega življenja, in bolj specifično v procesih političnega odločanja, utemeljujejo s tremi argumenti. Lovenduskijeva (1999: 31-32) jih opredeljuje kot normativni, pragmatični in argument razlike, medtem ko je po mnenju Jalušičeve (1999: 53-54) možno ta dva argumenta strniti v argument pravičnosti ter argument prednosti vključevanja izključenih skupin v dobrobit zastopanja interesov zgodovinsko izključenih skupin, ter posledično povišano kvaliteto skupnega javnega življenja. Avtorici (Jalušič 1999; Lovenduski 1999) normativno razsežnost utemeljevanja zastopanosti vseh družbenih skupin utemeljujeta v principu temeljne nepravičnosti, ki je vgrajena v sistem (ne)demokratičnega odločanja v primerih, ko interesi posameznih skupin niso zastopani s strani tistih, ki jih učinki politik bodisi posredno, bodisi neposredno, (ne)zadevajo. Normativni argument se ne ukvarja z vsebino (pod)zastopanih interesov, temveč utemeljuje svoj pomen v razsežnosti neenakega zastopanja interesov kot v temelju nasprotujočega principu demokratičnega predstavništva. Po drugi strani pa argument razlike vpeljuje vsebinsko dimenzijo zastopstva interesov s strani žensk v razvoju demokratičnega življenja. Tako Jalušičeva (1999: 54-55) govori o pomenu '' /.../ artikulacije nekaterih vprašanj in problemov, ki v različnih kontekstih lahko posebej zadevajo in prizadanejo ženski del populacije kake države /.../'', hkrati pa izpostavlja, da ne gre zamenjevati zastopanja različnosti, kot temeljnega principa politične enakosti, z zastopanjem t.i. ženskih interesov. Po drugi strani pa Lovenduskijeva (1999: 32) vnaša še drugo dimenzijo argumenta razlike, s tem ko opredeljuje prednosti zastopanosti žensk v procesih odločanja s spremembami, ki naj bi jih t.i. ženski princip vnesel v sam način izvrševanja demokracije. Sledeč avtoričinemu opredeljevanju tega argumenta je torej moč govoriti o spremembah v političnem diskurzu, ki naj bi, kot posledica prisotnosti ženske v politiki, postal manj konflikten in bolj konstruktiven.

Vzpodbujanje principa enakopravne zastopanosti žensk v političnem življenju z zamikom sledi prizadevanjem uravnoteženosti in enakopravnosti obeh spolov v sferi javnega življenja nasploh. V kontekstu Evropske unije je tako začetne korake, ki so prispevali k utemeljevanju pomena enakopravnosti spolov, mogoče zaslediti v sferi zaposlovanja in sicer preko utemeljevanja principa enakopravnosti skozi vnos načela enake obravnave spolov v plačnem sistemu. Načelo ''enakega plačila za enako delo'' je bilo opredeljeno že v Pogodbi o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti iz leta 1957 v 119. členu (danes 141. člen) (Gortnar in Salecl 2004: 119), vendar hkrati, kot kažejo že omenjeni podatki, statistika ne potrjuje učinkovitosti zakonodaje. Kot opozarjata avtorici (Gortnar in Salecl 2004: 120) pa je vprašanje enakosti spolov, navkljub relativni revolucionarnosti na področju javnih politik v smeri zagotavljanja enakopravnosti med spoloma, poniknilo v naslednjih dvajsetih letih in je ponovni zagon doživelo šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot posledica pritiska od spodaj. V grobem lahko pristope politik enakosti spolov ločimo v tri tematske sklope, in sicer vzpodbujanje enakosti moških in žensk na trgu dela², politike, ki utemeljuje prepoved vseh oblik diskriminacije in s tem povezanimi utemeljitvami ukrepov za pospeševanje enakopravnosti in danes aktualnim principom integracije načela enakosti spolov v vse vidike razvoja javnih politik (Gortnar in Salecl 2004; Ellina 2003).³

Statistike, ki orisujejo položaj žensk v 21. stoletju, nakazujejo, da je vprašanje enakopravne vključenosti žensk in moških v procese odločanja, še vedno tema, ki navkljub splošno sprejetemu konsenzu o pomenu enakopravnosti spolov v vseh sferah življenja, zahteva aktivne premike v polju oblikovanja skupnih politik. Pomen enakopravne politične participacije je bil prepoznan tudi v Načrtu za enakost med ženskami in moškimi 2006 - 2010, kjer le-ta predstavlja eno od šestih prioritetnih področij. Formalni in neformalni politični mehanizmi Evropske unije izkazujejo določeno mero učinkovitosti v smeri prenosa ideje enakopravne zastopanosti v politični sferi. Čeprav nobena od institucij Evropske unije ne dosega načela paritete v zastopanosti spolov, pa imata tako Evropski parlament, kakor tudi Evropska komisija v zastopanosti žensk presežen prag 30% (EP = 31%, EK = 37%), kar predstavlja pozitiven trend in dejansko lahko predstavlja vpliv žensk na odločanje o skupnih politikah (Database: Women and Men in Decision Making: 2008). Povprečje zastopanosti žensk v institucijah Evropske unije danes presega povprečno doseženo stopnjo zastopanosti v nacionalnih parlamentih in vladah držav članic, vendar hkrati ta odstotek v nobeni od institucij ne dosega ideala paritete. Izpostavljena nesimetrija je postala tudi predmet pobud s strani evropskih institucij v smeri odpravljanja podzastopanosti žensk. Amsterdamska pogodba tako v 13. členu daje osnovo za izvajanje posebnih ukrepov za boj proti diskriminaciji na osnovi osebnih okoliščin, med drugim tudi na podlagi spola (Gortnar in Salecl 2004: 122).⁴

Vprašanje načinov za doseganje enakopravnosti spolov v sistemih političnega odločanja se v veliki meri vrti med tremi pomembnejšimi koncepti, ki so sporni bodisi glede končnih učinkov, bodisi v smeri vpliva na manjšinsko skupino in/ali večinsko skupino v kontekstu reprezentacije. Skrajno sporen koncept v doseganju enakopravne zastopanosti žensk v procesih odločanja predstavlja sistem kvot. Osem držav članic EU⁵ ima sicer vzpostavljen sistem kvot v svojih političnih sistemih (bodisi uzakonjene, bodisi vpisane v statute strank), ki pa se med seboj razlikujejo v nivoju opredelitve (kvote vpisane v zakonodajo ali vpisane v statute strank) in glede na vpisanost v različne faze izvolitvenega procesa (preliminarne volitve, kandidate/ke, ki so že na listah in/ali že izvoljene kandidate/ke). Posledica raznolikih pristopov posledično povzroča tudi razlike v stopnji učinkovitosti le-teh mehanizmov. Tako ima npr. Slovenija, kot država članica, ki ima uzakonjen sistem kvot, danes v Državnem zboru (le) 13.3% parlamentark (Lokar 2008). Vprašanje učinkovitosti kvot pa ni edina sporna točka v procesu o deliberaciji uzakonitve kvot, temveč se pojavljajo še druge točke, ki vzpostavljajo tudi kvalitativne razsežnosti te dileme. Argumente za in proti je možno strniti v tri širše točke spora, ki oblikujejo ta diskurz:

• vprašanje načela političnega predstavništva (ali kvote vzpodbujajo spremembo koncepta v smeri interesnega predstavništva žensk ali le-te šele omogočajo kakršnokoli predstavništvo idej izključenega dela prebivalstva?);

• vprašanje primernosti kandidatov/k (ali kvote zmanjšujejo raven kvalitetnega političnega predstavništva ali jo preko sistema kvot v bistvu povečujejo, saj je njihov cilj vključitev posameznic, ki lahko h kvaliteti predstavništva bistveno prispevajo?) in

• vprašanje obrnjene diskriminacije (ali kvote neupravičeno izključujejo kandidate, ki bi drugače bili izvoljeni in s tem kršijo temeljno načelo ne-diskriminacije ali le omogočajo uravnoteženje predstavništva, kot predpogoj za vzpostavitev demokratičnega predstavništva?) (Dahlerup et al 2008: 18-19).

Ta vprašanja danes, v eri t.i. svobodnega liberalizma in individualizma vsekakor ne predstavljajo lahkih dilem, saj predstavljajo odmik od doseženih idealov pravne enakopravnosti, hkrati pa so utemeljene v kontekstu realne neenakosti in neenakopravnosti med spoloma.

Načelo integracije enakosti spolov (mainstreaming) v tem pogledu predstavlja nevtralen pristop v smeri zagotavljanja enakopravnosti spolov, saj kot svoje izhodišče vzpostavlja enakopravnost obeh spolov. Integracija tega načela v vse vidike javnih politik sicer učinek enakopravne zastopanosti obeh spolov, vendar hkrati opušča vprašanja in dileme, ki so vpisane v dejanske pogoje neenakopravnosti žensk v današnji družbi. Elmanova (2007: 69) utemeljuje svojo kritiko politik EU na področju spolne enakopravnosti v globokem razkolu med deklaracijo ciljev in pa dejansko implementacijo le-teh. Nadalje Ellinova (2008: 56 - 57) specifično usmerja kritiko napram politiki načela integracije enakosti spolov saj lahko le ta vodi v izgubo pomena struktur v EU, ki so bile do sedaj vzpostavljene z namenom doseganja enakopravnosti žensk in izpostavlja, da je spolno neravnovesje v sferi javnega življenja danes še vedno v veliki meri nagnjeno v prid moških. Čeprav se načelo integracije enakosti spolov torej zdi logičen korak v smeri vzpostavitve družbe, ki bo temeljila na enakopravnostih obeh spolov.

Vprašanje pristopov k uresničevanju principa demokratičnega predstavništva vseh delov družbe je potrebno vedno znova prevrednotiti in ovrednotiti. Učinkovitost enega ali drugega ni nujen pogoj za njihovo splošno veljavnost in hkrati ne zagotavlja, da bo do uresničitve prišlo. Kvotni sistem, kot je bil vpeljan v slovensko zakonodajo, dokazuje, da je potrebno mehanizme skrbno izbrati in jih opredeliti v smeri zagotavljanja učinkovitosti za tisto skupino, ki je izključena in hkrati ohranjati načelo pravičnosti za skupino, katere položaj v družbi se restrukturira. Vendar je pri tem pomembno ohraniti cilje enakopravnosti, ki jih naša družba sicer relativno konsenzualno sprejema kot lastni vrednostni sistem, vendar hkrati dopušča, da se ta načela v praksi vedno znova kršijo.

Viri in literatura:

• Antić, G. Milica et al (2003): Ženske v slovenskem parlamentu - pod kritično maso zastopanosti. Ljubljana: Mirovni Inštitut. Dostopno na: http://www2.mirovni-institut.si/slo_html/publikacije/pdf/MI_zenske_v_parlamentu.pdf (02.02.2009).

• Dahlerup, Drude et al (2008): Electoral Gender Quota Systems and Their Implementation in Europe. Dostopno na: http://www.statsvet.su.se/forskning/wip/dokument/electoral_gender_quotas_report_european_parliament_2008.pdf (07.02.2009).

• Elman R., Amy (2007): Sexual Equality in an Integrated Europe. New York: Palgrave Macmillan.

• Ellina A., Chrystalla (2003): Promoting Women's Rights: The Politics of Gender in the European Union. New York: Routledge.

• European Commission (2008): Database: Women and Men in Decision Making. Dostopno na: http://ec.europa.eu/employment_social/women_men_stats/out/en002.htm (02.02.2009).

• Hrženjak, Majda (2007): Nevidno delo. Ljubljana: Mirovni Inštitut. Dostopno na: http://www.mirovni-institut.si/data/tinymce/Publikacije/nevidno%20delo/MI_politike_nevidno_delo_slo_final.pdf (03.02.2009).

• Jalušič et al (2004): Človekove pravice žensk. Uvodna pojasnila in dokumenti. Ljubljana: Društvo Amnesty Internationa Slovenija in Mirovni Inštitut.

• Lokar, Sonja (2008): Short analysis of the Slovenia General Elections from the Gender point of View. Dostopno na: http://www.europeanforum.net/news/544 (02.02.2009).

• Pušnik, Maruša et al (2000): Vkoreninjenost političark v mitih o ženskah. Časopis za kritiko znanosti 28(200/201), 391-407.

• Report from the Commission to the Council, the European Parliament, the European Economic and Social Committee and the Committee of the Regions: Equality between Women and Men - 2008. Dostopno na: http://ec.europa.eu/employment_social/gender_equality/docs/com_2008_0010_en.pdf (02.02.2009).

• Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij: Načrt za enakost med ženskami in moškimi 2006-2010. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2006:0092:FIN:SL:HTML (04.02.2009).

• Urad Vlade Republike Slovenije za enake možnosti (2008): Metode in tehnike integracije načela enakosti spolov. Dostopno na: http://www.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/Metode.pdf (04.02.2009).

1 Diskurzivna analiza Pušnikove el al (2000) o produkciji in vzdrževanju mitov o ženskih političarkah v medijskem diskurzu, ki jih določa, je prikazala možno smer samopredstavljanja slovenskih ženskih političark skozi prizmo zgoraj opredeljenih mitov.

2 Sprejete direktive: 1) Direktiva 75/117/EEC o približevanju zakonov držav članic glede uporabe načela enakega plačila za moške in ženske; 2) Direktiva 76/207/EEC o uresničevanju načela enake obravnave moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega izobraževanja in napredovanja ter delovnih pogojev; 3) direktiva 2002/73/EC, ki opredeljuje spolno diskriminacijo tudi kot spolno nadlegovanje in nadlegovanje na delovnem mestu; 4) Direktiva 79/7/EEC o postopnem uresničevanju načela enake obravnave moških in žensk v zadevah socialne varnosti in 5) Direktiva 86/613 o uporabi načela enake obravnave samozaposlenih moških in žensk (Gortnar in Salecl 2004).

3 Podlago za sprejetje in implementacijo načela integracije enakosti spolov v državah članicah EU predstavlja Direktiva 2002/73/EC, ki od držav članic zahteva integracijo načela enakosti spolov pri pripravi in uveljavljanju zakonov, predpisov, upravnih ukrepov, politik in aktivnosti (Ellina 2003). Načelo integracije enakosti spolov predstavlja odmik od vzpodbujanja participacije žensk v javni sferi, saj kot temeljno izhodišče jemlje enakost obeh spolov pri implementaciji posameznih politik. Kot temeljne cilje te strategije snovalci izpostavljajo a) vprašanja identifikacije spolnih skupin, ki so neenako zastopane; b) vprašanje razlik, ki so prisotne med spoloma na posameznem področju, ki ga predlagana politika zadeva; c) vprašanje vpliva na položaj obeh spolov in d) vprašanje preoblikovanja predloga politik v smeri vzpostavitve ugodnih pogojev za doseganje enakosti (Metode in tehnike integracije načela enakosti spolov: 2008).

4 13. člen Amsterdamske pogodbe opredeljuje prepoved diskriminacije na podlagi šestih osebnih okoliščin, in sicer prepoved diskriminacije na podlagi spola, rasnega ali etničnega porekla, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmeritve

5 Belgija, Francija, Slovenija, Španija, Nemčija, Poljska, Švedska in Velika Britanija (Dahlerup et al 2008: 12-13).