Pripravila: Anja Šerc

Slovenijo se večkrat predstavlja kot državo z zgledno urejenim sistemom zaščite pravic manjšin, pri čemer poglavitni vidik predstavlja zaščita italijanske in madžarske (avtohtone) narodnostne manjšine.ⁱ Izolirana obravnava teh dveh narodnih skupnosti pa vendarle prikriva pravo naravo medetničnih odnosov v Sloveniji. Za celovito sliko je potrebno najprej razčleniti prisotnost etničnih skupin, ki sooblikujejo družbeno realnost Slovenije na prehodu iz 20. v 21. stoletje.

Etnične skupnosti v Sloveniji lahko, glede na način obravnave s strani državnih organov in posledično zakonodaje, uvrstimo v tri prevladujoče skupine:

a) zgodovinski oz. avtohtoni madžarska in italijanska manjšina (obravnava v zakonodaji: 61. in 64. člen Ustave RS (URS) ter okrog 80 zakonov in predpisov);

b) romska etnična skupnost (obravnava v zakonodaji: 65. člen URS ter Zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji);

c) novodobne manjšineⁱⁱ (obravnava v zakonodaji: nimajo priznanega legalnega skupinskega/kolektivnega družbenega statusa, kar posledično pomeni, da iz njihove manjšinske kolektivne pripadnosti ne izhajajo posebne pravice, kot v prvih dveh kategorijah. Kolektivne pravice teh manjšin so posredno zaščitene z 61. in 62. členom URS, ki določata pravico do izražanja narodnostne pripadnosti in pravico do uporabe svojega jezika in pisave (CRP Etničnost 2008).

Problematizacija vprašanja statusa novodobnih manjšin se je v Sloveniji začela leta 1991 z razpadom takratne skupne republike, saj se je naenkrat zastavilo vprašanje statusa manjšin, ki je bilo do takrat bolj ali manj nesporno, in pravice opredeljene skozi pripadnost skupnemu državljanstvu. Ob prehodu v novo ureditev se je slovensko javno mnenje negativno opredelilo do priznavanja posebnih kolektivnih pravicⁱⁱⁱ t.i. imigrantom^iv ter se izoblikovalo v trend, ki oblikuje tudi današnji odnos do skupnosti, ki predstavlja približno desetino prebivalcev (Klopčič, Komac in Kržišnik-Bukić 2003). V nadaljevanju sledi problematizacija statusa novodobnih manjšin v Sloveniji nasploh, pri čemer bo poseben poudarek namenjen pravici do jezika.

Poleg že omenjenih členov URS, ki posredno ščitijo pravice manjšin, je Slovenija ratificirala dva pomembna dokumenta Sveta Evrope, ki ščitita pravice manjšin: Okvirno konvencijo Sveta Evrope za zaščito manjšin (v nadaljevanju Konvencija) in Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih (v nadaljevanju Listina). Oba dokumenta prepuščata državam podpisnicam diskrecijsko pravico do opredelitve manjšin, ki spadajo v okvir manjšinske zaščite, ki iz le-teh izhaja. Slovenija kot manjšine na svojem območju tako definira italijansko in madžarsko avtohtono manjšino in romsko etnično skupnost, v sklopu Listine pa opredeljuje kot manjšinska jezika madžarski in italijanski in romski jezik kot neteritorialen. Navkljub zglednemu delovanju na področju teh dveh (in pol) manjšin je bil odnos Slovenije do novodobnih manjšin že večkrat izpostavljen v poročilih Evropske komisije Sveta Evrope proti rasizmu in nestrpnosti. Tako je v drugem poročilu leta 2002 Komisija opozorila na težave, s katerimi se ti prebivalci srečujejo na področju pridobivanja državljanstva, socialnih in ekonomskih pravic in na negativen odnos javnih uslužbencev (Klopčič, Komac in Kržišnik-Bukić 2003: 293).

V mednarodnih dokumentih, navkljub trendu vse više stopnje ukvarjanja z manjšinskim vprašanjem,^v ne obstaja pravno veljavna definicija manjšin. V obdobju razglašanja multikulturnosti kot vrednote in socialne kohezije kot končnega cilja delovanja družb, je pravica do opredelitve manjšin in obsega kolektivnih pravic, ki izhajajo iz njihovega neenakega položaja, še vedno izključno v rokah države. Ko govorimo o zaščiti jezika, Listina kot pogoj za zaščito posameznega jezika manjšin, navaja naslednje značilnosti le-teh:

a) jih tradicionalno uporabljajo na določenem ozemlju države državljani te države, ki tvorijo skupino, ki je številčno manjša od preostalega dela populacije te države;

b) se ločijo od uradnih jezika (jezikov) te države, pri čemer opredelitev ne vključuje narečij uradnega jezika niti jezikov migrantov.

Celostni definiciji narodnih manjšin se najbolj približa opredelitev vsebovana v posebnem poročilu Parlamentarne skupščine Sveta Evrope (št. 1201/1993 z dne 1. februarja 1993), ki opredeljuje le-te kot ''skupino oseb v določeni državi, ki: a) živijo na območju te države in so njeni državljani; b) ohranjajo dolgotrajne, čvrste in trajne vezi s to državo; c) imajo različne etnične, kulturne ali jezikovne značilnosti; č) so dovolj reprezentativni, kljub njihovemu manjšemu številu, v primerjavi z ostalo populacijo države ali populacijo določenega področja te države. Na ravni EU sicer ne zasledimo eksplicitnih opredelitev pravice do jezika, saj je delovanje institucij in posledično skupne zakonodaje utemeljeno na principu subsidiranosti, kar izključuje skupnostno obravnavanje etničnih in kulturnih vidikov integracije. Vendar je od preloma v devetdeseta leta prejšnjega stoletja in v kontekstu ''vojne na meji'' možno opaziti močan trend v smeri oblikovanja skupnih standardov glede spoštovanja pravic manjšin.

Na ravni Evropskega parlamenta so poskusi vzpostavljanja skupne manjšinske politike sicer propadli zaradi nemožnosti oblikovanja skupnega stališča in definicije narodnih in etničnih manjšin v Evropi. Tako npr. Grčija in Francija ne priznavata obstoja etničnih manjšin na svojem ozemlju, v večini držav pa je interes za definiranje tega področja zelo majhen. Kljub temu je Evropski parlament na prehodu v devetdeseta leta prejšnjega stoletja v kontekstu vedno večjih etničnih napetosti leta 1991 sprejel Deklaracijo o rasizmu in ksenofobiji. V tem obdobju so bile tudi v evropske sporazume o pridruženem članstvu vnešene suspenzijske klavzule obveznosti držav kandidatk za članstvo o spoštovanju človekovih pravic in še posebej pravic manjšin. Nadalje je na seznam relevantne regulacije potrebno uvrstiti Direktivo o uresničevanju načela enakopravne obravnave oseb ne glede na rasno ali etnično poreklo 2000/43 (Devetak 1999: 357–58).

Poudarjanje pomena delovanja družbe po principu medkulturnega dialoga, promociji katerega je tudi Evropska unija posvetila letošnje leto, kaže na povečano stopnjo zavedanja posledic (ne)strpnega sobivanja v času vedno večjega pretoka ljudi in posledično kultur. V zadnjem popisu gospodinjstev in stanovanja Statističnega urada RS leta 2002 v Sloveniji samo na obravnavanem področju zasledimo sledečo strukturo pripadnikov novodobnih manjšin glede na jezik^vi: albanski (0.4%), bosanski (1.4%), hrvaški (2.8%), makedonski (0.2%), srbski (1.6%), srbsko-hrvaški (1.8%). Glede na celotno strukturo prebivalstva torej prebivalci konstitutivnih narodov bivše Jugoslavije predstavljajo znaten delež.^vii Vendar, kot je opredeljeno v definiciji, to ni zadosten pogoj za obravnavo posamezne družbene skupine kot narodne manjšine. Kot je razvidno iz izrekanja o maternem jeziku te skupine ohranjajo kulturo, ki jih ločuje od preostalega, oz. večinskega prebivalstva na tem ozemlju. Svojo kulturno dediščino aktivno ohranjajo v obliki kulturno-izobraževalnih društev, ki jih Slovenija skozi aktivno finančno podporo v obliki razpisov od leta 1992, tudi podpira (Klopčič, Komac, Kržišnik-Bukić 2003). Vendar je ohranjanje kulturnih značilnosti posamezne skupine tako preneseno na pleča posameznih skupnosti, ki navkljub zadovoljstvu s podporo, izražajo predvsem kritiko višine sredstev in odrinjenost delovanja teh skupnosti na rob družbenega dogajanja.

Kot odgovor na marginalizacijo s strani države so se društva pripadnikov bivše Jugoslavije združila v krovno Koordinacijo zvez in kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti razpadle SFRJ v Republiki Sloveniji in na okrogli mizi Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) pri Svetu Evrope 14. oktobra 2003 predstavili javno pobudo, v kateri opredeljujejo potrebo po ''nominalni uvrstitvi v besedilo RS'', ''ustavno opredeljenost teh skupin kot narodnih skupnosti/manjšin'' in ''sprejem ustavnega zakona o pravicah nacionalnih manjšin''. Kot posebno pomembno pravico pri tem izpostavljajo pravico do izobraževanja v maternem jeziku, kar je v slovenskem prostoru sprožilo vrsto polemik o načinih in (ne)možnostih dejanske implementacije. Trenutno je namreč pravica do izobraževanja v maternem jeziku v Zakonu o osnovni šoli opredeljena le v odnosu do šolanja v albanskem, hrvaškem, makedonskem jeziku in to v obliki dopolnilnega pouka jezika in kulture. Ta pravica trenutno ni opredeljena na podlagi priznavanja statusa manjšin tem skupnostim, ampak na podlagi mednarodnih dokumentov in dvostranskih sporazumov, katerih podpisnica je Slovenija (Klopčič, Komac, Kržišnič-Bukić 2003: 293).^viii De Varennes v analizi pravic jezikovnih manjšin v kontekstu javnega šolstva opozarja, da se danes vedno bolj uveljavlja mnenje, da ''mora biti povsod, kjer je to primerno ali upravičeno, manjšinski jezik (biti) v rabi kot učni jezik v javnih šolah'' in utemeljuje veljavnost te trditve v mednarodnih standardih utemeljenih v 4. členu Deklaracije o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam, v 17. členu Srednjeevropske iniciative za zaščito manjšinskih pravic, 14. členu Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin in 8. členu Evropske listine za regionalne in manjšinske jezike (de Varennes 2000: 266). Kot nadalje izpostavlja avtor, predstavlja učenje manjšinskih jezikov zagotavljanje principa enakosti in nediskriminacije v javnem šolstvu, saj bi bili drugače pripadniki manjšin, ki slabše obvladajo uradni državni jezik, v manj ugodnem položaju. Opcijo izobraževanja v maternem jeziku kot dopolnilnem jeziku podpirajo tudi pripadniki narodnosti in narodov bivše Jugoslavije. Sledeč raziskavi Percepcija slovenske integracijske politike (Komac, Medvešek 2005: 264), kjer je eno od zastavljenih vprašanj bilo tudi na kakšen način si predstavljajo izobraževanje prebivalcev Republike Slovenije, katerih materni jezik ni slovenski (bodisi enega, bodisi obeh staršev), je večina odgovorila, da je najbolj pomembno izobraževanje v okviru doma (33%), drugi najpogosteje izbrani način je bil v ''dodatnih šolskih dejavnosti'' in šele tretji najpogostejši odgovor je predstavljala izbira ''učenje v okviru rednega izobraževalnega programa, kjer je posamezni jezik ponujen kot izbirni predmet''. Strahovi o težnjah po ''nadvladi'' teh jezikov nad večinskim so torej neutemeljene v dejanskem redu stvari, hkrati pa se še vedno posredno izvaja aktivno odrinjanje teh jezikov v zasebno sfero. Iz rezultatov je razvidno, da del prebivalstva ne čuti potrebe po javnem urejanju tega polja, vendar to hkrati ne pomeni, da je potreben takšen trend sprejeti, predvsem v pogojih neenakih družbenih razmerij, ki se konkretno izražajo v nesprejemanju teh manjšin.

Razmerje med ohranjanjem skupne identite, ob hkratnem aktivnem prizadevanju po ohranjanju kulturne raznolikosti in spoštovanju drugačnosti, vedno znova predstavlja izziv za družbe, ki sobivajo v določenem skupnem družbenem (med)kulturnem okviru. V odnosu do mednarodnih standardov in v kontekstu dejanskih izraženih potreb s strani pripadnikov manjšin, se zdi, da Slovenija ustvarja nevaren prepad med pripadniki posameznih družbenih skupin, ki naj bi v družbi sobivali in medsebojno spoštovali svoje kulturne značilnosti. Največjo nevarnost predstavlja predvsem pomanjkanje javne diskusije o možnih odgovorih na vedno hitreje spreminjajoče se družbene okvire, ki izvirajo iz trenda povišane stopnje migracij. Ali je torej v tem okviru možno ohranjati trdne zidove okoli mita enotne kulture, kar izraža trenuten odnos do izobraževanja? Ali je izobraževanje v manjšinskem jeziku koristno s stališča bogatenja skupne kulture vseh družbenih skupin, ali pa mogoče predstavlja dodatno oviro na poti do enotne družbe, ki ne pozna predsodkov in kjer so vsi pripadniki poenoteni po kriteriju skupne pripadnosti naciji? In, ali je sploh možno nasloviti pravice posameznih skupin, ne da bi pri tem diskriminirali ostale jezikovne skupine in je torej bolje, da se država umakne kot aktivni akter pri urejanju družbenih razmerij in jih prepusti svobodnemu urejanju posameznih skupnosti? Zgoraj navedena vprašanja predstavljajo le del možnih poti, ki jih je potrebno raziskati na potovanju v skupno prihodnost. Čeprav ta vprašanja v današnjem času predstavljajo trd oreh in ne nujno nudijo dokončnega odgovora enkrat in za vedno, je prav danes tisti trenutek, ki teh razmerij ne more in ne sme več zamolčati, če se želi družba prilagoditi in preživeti strukturne spremembe katerim je, in bo, priča.

Viri in literatura:

• Devetak, Silvo (1999): Evropsko manjšinsko pravo in integracija. Teorija in praksa 36(3), 349–363.

• De Varennes, Fernand (2000): Pravice jezikovnih manjšin z vidika mednarodnega prava. Razprave in gradivo 36/37, 255–272.

• Klopčič, Vera, Miran Komac in Vera Kržišnik-Bukić (2003): Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati in Srbi v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.

• Komac, Miran in Mojca Medvešek (2005): Percepcija slovenske integracijske politike. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.