Zahteve po okoljsko vzdržnem nadaljnjem razvoju gospodarstva postajajo vse bolj odločne. Skrb posameznikov in okoljskih organizacij odseva povečano stopnjo splošnega družbenega zavedanja o nemožnosti nadaljnjega razvoja v smeri do sedaj zastavljenih ciljev 'rasti za vsako ceno', ki je obstoječe naravne vire, in širše okolje, pripeljala do današnjega, skrb vzbujajočega, stanja. Raziskava Eurobarometra o odnosu do okolja iz leta 2007 je pokazala, da zdravo okolje večini vprašanih za kvaliteto življenja pomeni enako kot stanje gospodarstva in ostalih družbenih dejavnikov. Raziskava je tudi pokazala, da posameznike najbolj skrbijo tisti okoljski vidiki, ki neposredno vplivajo na življenje, t.j.: onesnaženost voda (47% vprašanih, v nekaterih državah ta stopnja dosega do 71%); človeško povzročene nesreče, kot so npr. razlitje nafte in industrijske nesreče (46%); klimatske spremembe (45%); onesnaženost zraka (45%) in kemikalije (35%). Rezultati raziskave so tudi pokazali, da obstaja razlika med stopnjo zaznane nevarnosti posameznih kategorij, saj med mlajšimi državami članicami prevladuje strah pred onesnaženostjo vode in zraka (EPHA 2007). Med respondenti iz novih držav članic pa je prav tako mogoče opaziti trend povečevanja zaskrbljenosti nad stanjem okolja. Ta porast je bil predvsem opazen na Cipru, Madžarskem in v Sloveniji, kjer je le-ta med leti 2004-2007 znašal 20% (Eurobarometer 2008). (opomba 1)
Vpliv podnebnih sprememb na vodo in vpliv porabe vode na klimatske spremembe
Vpetost voda v širši ekosistem in povratni negativni vpliv klimatskih sprememb na ta naravni vir predstavljajo polje nujnega ukrepanja, saj voda neposredno vpliva na kvaliteto življenja ljudi. Sledeč poročilu Združenih narodov se klimatske spremembe v največji meri odražajo v povečevanju stopnje intenzitete suš in poplav. Prav tako vedno višje povprečne temperature in bolje ekstremna temperaturna nihanja s seboj prinašajo negativen vpliv na dostopnost vode zaradi sprememb v načinu porazdelitve deževnih obdobij, vlažnosti zemlje, topljenja ledenikov in snega, sprememb v vodotkih rek in ostalih zemeljskih voda. Količina dostopne vode pa ni edini faktor, saj radikalne spremembe v okolju vplivajo tudi na kvaliteto vode (UNWater 2009).
Podobno medvladni panel o podnebnih spremembah v poročilu o vplivu podnebnih sprememb na vodo iz leta 2008 izpostavlja sledeče trende na področju voda v korelaciji s podnebnimi spremembami (IPCC 2008):
Zmanjšanje dostopne vode zaradi taljenja ledu in snega
Povišana stopnja temperature in večja verjetnost poplav ter suš, ki negativno vpliva na kvaliteto voda, saj se povečuje stopnja prisotnosti škodljivih elementov v vodi in zvišuje stopnja slanosti zemlje v obalnih regijah
Spremembe v kvaliteti in količini vode bodo negativno vplivale na dostopnost, pridelavo in stabilnost količine pridelane hrane
Klimatske spremembe negativno vplivajo na že obstoječo vodno infrastrukturo
Trenutni ukrepi na področju upravljanja z vodami niso zadostni, da bi odgovorili na vse izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe na tem področju
V povprečju bodo spremembe v dostopnosti in kvaliteti vode kot posledici podnebnih sprememb prinesle več škode kot koristi.
Na področju srednje in vzhodne Evrope, kamor spada tudi Slovenije bodo podnebne spremembe na področju vode prinesle predvsem zmanjšanje poletnih padavin in posledično pomanjkanje vode. Zaradi vročinskih valov, ki spremljajo podnebne spremembe na tem območju se bodo povečale tudi zdravstvene težave, zmanjšana bo produktivnost gozdov in povišala se bo pogostost požarov (EVROPA 2009).
Kot opozarja Evropska komisija je potrebno na povezavo med vodo in podnebnimi spremembami gledati skozi prizmo vzajemnosti učinkov. Tako po eni strani globalno segrevanje, kot posledica podnebnih sprememb, vpliva na spremembe v vzorcih padavin ter prinaša vse ostale, že prej omenjene, posledice. Hkrati pa se zaradi pomanjkanja količine vode in vedno višjega povpraševanja po tem naravnem viru povečujejo poraba energije, ki je potrebna za čiščenje in distribucijo vode kar povratno negativno vpliva na sproščanje toplogrednih vplivov (Evropska komisija 2009).
Evropske države, kot članice kluba priviligiranih držav v pogledu dostopnosti in kvalitete vode, na tem področju ne izkazujejo zmanjševanja potreb po vodi in še naprej prekomerno porabljajo vodo. Tako raziskava 'Varčevanje z vodo v EU' kaže, da bi države članice EU porabo vode na področju industrije, proizvodnje, kmetijstva in gospodinjstev lahko zmanjšale za do 40%, medtem ko bi osebno porabo vode lahko zmanjšali iz 150 na 80 litrov dnevno (EcoLogic 2007: 182–190). Za namene ohranjanja relativno visoke dostopnosti kvalitetne vode so države članice v okviru Evropske unije razvile zakonodajne okvire, ki omogočajo skupnostno upravljanje z vodnimi viri in opredeljujejo kriterije smotrnega ravnanja z vodnimi viri.
Evropski okvir varovanja voda
Evropska zakonodaja na področju zagotavljanja kvalitete vode in vodnih virov se je začela razvijati v sedemdesetih letih 20.stoletja. Kot najpomembnejše izzive v današnjem času na tem področju Evropska komisija identificira onesnaževanje in prekomerno izkoriščanje sveže vode v kmetijstvu, industriji in drugih človeških aktivnostih. Podatki Evropske komisije, ki obravnavajo vodne vire kažejo sledeče: i) 20% vseh površinskih voda v Evropski uniji je resno ogroženo zaradi onesnaževanja; ii) 60% vseh evropskih mest prekomerno porablja vodo; iii) 50% mokrišč je označenih kot 'ogrožena' zaradi prekomernega izkoriščanja podtalnice in iv) v južni Evropi se je območje namakalnih površin od leta 1985 povečalo za 20%. Navkljub nekaterim izboljšavam na področju varovanja in kvalitete voda ti podatki še vedno nakazujejo nujnost delovanja na področju zaščite voda in na področju regulacije načinov upravljanja z vodami (Euractiv 2010).
Za namene usklajenega delovanja na področju zaščite in upravljanja z vodami je Evropska unija oblikovala skupnostni okvir, ki je od leta 2000 naprej zajet v Vodni direktivi. Le-ta določa skupne standarde držav članic na področju varovanja voda. V okviru Direktive so države članice dolžne identificirati in analizirati posamezna vodna območja ter sprejeti načrt upravljanja in program aktivnosti, ki je primeren za vsak tip vodnega telesa (notranje površinske vode, podtalnica, prehodne vode, obalne vode) (EUROPA 2009). Direktiva na področju varovanja voda predstavlja odmik od dotedanjega pristopa k upravljanju z vodami, saj je poudarek delovanja preusmeril iz 'regionalnega in k rabi usmerjenega upravljanja voda' k sistemu 'celovitega in ekološko usmerjenega upravljanja voda'. To pomeni, da sledeč Direktivi ni več dovolj le zmanjševanje kemijskega onesnaževanja voda, temveč so države članice poleg tega zavezane tudi k doseganju dobrega ekološkega stanja površinskih voda in dobrega količinskega stanja podzemnih voda (Inštitut za vode Republike Slovenije 2006).
V obdobju petnajstih let po vstopu Direktive v veljavo so države članice zavezane (EUROPA 2009):
preprečiti poslabšanje in izboljšati vodna telesa površinskih voda (doseči dobro kemijsko in ekološko stanje, zmanjšati onesnaževanje od odvajanih voda in emisij škodljivih substanc)
posrkbeti za dobro stanje podtalnice skozi preprečevanje onesnaževanja in dobrim upravljanjem
ohraniti zaščitena območja.
Stanje in pomen voda v Sloveniji
Sledeč izjavi okoljskega ministra Roka Žarnića ob dnevu vode 22.3.2010 je stanje slovenskih voda 'razmeroma dobro' (Siol.net 2010). Prav tako je Slovenija količinsko dobro preskrbljena z vodo, saj se iz podzemnih virov vode oskrbuje 95% prebivalcev (Stanje in trendi kakovosti vode 2009; ARSO 2010). Navkljub relativno optimistični izjavi okoljskega ministra pa v Sloveniji obstajajo nerešeni problemi, ki kažejo na nujnost preventivnega delovanja in na nujnost odpravljanja predvsem t.i. točkovnih virov obremenitve vodnih virov.
Slovenska zakonodaja za zaščito voda temelji na dveh krovnih zakonih, ki določata smernice upravljanja z vodami in sicer Zakon o zaščiti okolja in Zakon o vodah. Prvi ureja varstvo okolja pred obremenjevanjem in določa temeljna načela, ukrepe in spremljanje varstva okolja in informacije o okolju, kakor tudi ekonomske in finančne instrumente varstva okolja ter predstavlja temelj podzakonskih predpisom na tem področju (ARSO n.d.). Slovenska zakonodaja na področju varovanja voda temelji na evropskem pravnem redu, saj Zakon o vodah in podrejeni zakonski akti temeljijo na Vodni direktivi, kot temeljnem dokumentu Evropske unije na tem področju, katerega so v svoj pravni red morale implementirati vse države članice (Slovenija je morala Vodno direktivo implementirati v sklopu pristopnih pogajanj). Sledeč tej Direktivi je Slovenija določila tudi povodja, ki pripadajo skupnemu mednarodnemu povodju in sicer sta to v Sloveniji Vodno območje Donave in Vodno območje Jadranskega morja. V skladu z Direktivo je Slovenija dolžna zagotavljati izboljšanje ekoloških lastnosti vodotokov, jezer in morja s pripadajočimi vodnimi in obvodnimi površinami ter izboljševati kemijske lastnosti vseh voda. Ocena Inštituta za vode Republike Slovenije o možnosti doseganja ciljev Vodne direktive do leta 2015 je, da bo 13% vodnih teles doseglo okoljske cilje, 32% jih bo morda doseglo, 25% morda ne bo doseglo ciljev in da 30% vodnih teles teh ciljev ne bo doseglo (Inštitut za vode Republike Slovenije 2006: 1-5).
Analiza stanja voda v letu 2009 Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) izpostavlja, da sicer kemijsko stanje površinskih voda relativno dobro, saj ima 95% vseh površinskih vodnih teles dobro kemijsko stanje. Slabo kemično stanje izkazuje reka Sava na odseku Vrhovo-Boštanj in reka Krka na odseku Soteska-Otočec, prav tako presega morje stopnjo onesnaženosti s TBT (tributilkositrova spojina). Slabše je ocenjeno ekološko stanje površinskih voda, (opomba 2) saj 31% vodnih teles ne dosega ciljev določenih v Vodni direktivi (kot slabo oz. zelo slabo je ocenjeno stanje v Kamniške Bistrice, Meže, Pivke, Sotle, Rinže, Kobiljanskega potoka, Korena in Cerkniščice). Stanje podzemnih virov vode je sledeč podatkom najbolj zaskrbljujoče v severvzhodnem delu Slovenije in v okolici Celja, pri čemer največji problem predstavlja onesnaženje z nitrati in pesticidi. Slabo kemijsko stanje voda je določeno za Savinjsko, Dravsko in Mursko kotlino ter za Vzhodne Slovenske gorice (ARSO 2010).
Kvaliteta vode v Sloveniji v svojem najbolj neposrednem vplivu na človeka, t.j. v obliki pitne vode (opomba 3) je sicer označena kot relativno dobra in primerna za uporabo s strani ljudi. Vendar je tudi na tem področju v Sloveniji mogoče zaznati probleme, ki so povezani s kvaliteto te oskrbe. V skladu s Pravilnikom o pitni vodi je voda zdravstveno ustrezna, kadar:
''1. ne vsebuje mikroorganizmov, parazitov in njihovih razvojnih oblik v številu, ki lahko predstavlja nevarnost za zdravje ljudi, 2. ne vsebuje snovi v koncentracijah, ki same ali skupaj z drugimi snovmi lahko predstavljajo nevarnost za zdravje ljudi, 3. je skladna z zahtevami, določenimi v delih A in B Priloge I, ki je sestavni del tega pravilnika.''
(Zavod za zdravstveno varstvo Maribor 2009: 4)
Največji problem v Sloveniji predstavljajo nitrati in pesticidi. V letu 2008 (leto zadnje dostopne analize) so bili tudi ugotovljeni trendi povečevanja obremenitev iz tega vira, čeprav je po podatkih Zavoda za zdravstveno varstvo to še vedno v okviru mejnih vrednosti Pravilnika o pitni vodi. Povečane vrednosti so ugotovljene na območju (od največje do najmanjše): Murske kotline; Dravsko-, Ptujsko-, Ormoško- polje; Spodnja Savinjska dolina; Krško-, Brežiško-, Čateško polje; Ljubljansko polje in barje. Problemi izhajajo predvsem iz kmetijske dejavnosti, ki je na teh področjih še vedno v veliki meri usmerjena intenzivno pridelovalno in ne upošteva v celoti smernic trajnostnega kmetijstva. Prisotnost industrijskih kemikalij je bilo mogoče zaznati na področju Ljubljanskega polja, prav tako pa problem predstavlja prisotnost težkih kovin in drugih kemijskih elementov, saj je bila v pitni vodi ugotovljena prisotnost arzena, železa, mangana, kroma, niklja in svinca. Onesnaženost s slednjimi poročilo pripisuje predvsem neustreznosti vodovonega sistema v preteklosti in stika vode z materiali neustrezne kakovosti (Zavod za zdravstveno varstvo Maribor 2009: 5-6).
Poleg kmetijstva predstavlja največjo grožnjo kvaliteti voda v Sloveniji industrija, in sicer predvsem papirništvo, živilskopredelovalna, pohištvena industrija, steklarstvo, livarstvo, orodjarstvo, metalurgija in proizvodnja pralnih praškov, kakor izpostavlja Anton Komat, neodvisni raziskovalec in ekolog. Pri tem kot največji slovenski problem izpostavlja pomanjkljiv nadzor in nekaznovanje storilcev okoljske škode, saj v Sloveniji Inšpektorat za okolje in prostor v večini primerov deluje le preventivno (skozi podeljevanje dovoljenj za obratovanje), kazni za ugotovljeno nespoštovanje dovoljenj pa segajo od 1.043 do 41.729 evrov in so večinoma obravnavni le kot prekrški, ki se ne preganjajo kazensko. Komatova kritika je na tem področju usmerjena predvsem na nizko stopnjo strogosti obravnave povzročiteljev okoljskih onesnaževalcev, saj je slovenska zakonodaja v primerjavi z zakonodajami ostalih držav članic popustljiva do teh kršiteljev. V Sloveniji so kršitelji kazensko odgovorni le v primeru 'čezmernega onesnaževanja, ki povzroči nevarnost za življenje ali zdravje večjega števila ljudi ali če povzroči nevarnost za delno oz. popolno poškodbo ali uničenje okolja' (Finance 2008). Korak k poenotenju sankcij na področju onesnaževanja okolja predstavlja v letu 2008 sprejeta Direktiva o kazenskopravnem varstvu okolja, ki naj bi jo Slovenija v svoj pravni red implementirala do konca leta 2009. Direktiva določa seznam hudih kaznivih dejanj, ki zajemajo vse škodljive posege v okolje, ki so bili storjeni namerno ali iz hude malomarnosti. Način kaznovanja je prenesen na države članice, katerih dolžnost je da poskrbijo, da so opredeljena kazniva dejanja kaznovana z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi sankcijami. Kazni zajemajo zaporno kazen (od enega do deset let), javna objava obsodbe, odgovornost za povrnitev v prvotno stanje in prepoved opravljanja dejavnosti. Direktiva tudi občutno zvišuje finančne kazni za kršitelje, ki naj bi sledeč tej Direktivi znašale med 300.000 in 1.500.000 evrov (Dnevnik 2008).

Viri:
ARSO (2010): Ocena stanja voda v skladu z vodno direktivo. Dostopno na: povezavi (22.3.2010).
ARSO (n.d.): Predpisi. Dostopno na: povezavi (22.3.2010).
Dnevnik (2008): Evropski parlament sprejel Direktivo o kazenskopravnem varstvu okolja. Dostopno na: povezavi (24.3.2010).
EcoLogic (2007): EU Water Saving Potential. Dostopno na: povezavi (25.3.2010).
EPHA (2007): Eurobarometer survey reveals citizens concerns on the environment. Dostopno na: povezavi (22.3.2010).
Eurobarometer (2008): Attitudes of European Citizens towards the environment. Dostopno na: povezavi (22.3.2010).
EUROPA (2009): Water Framework Directive. Dostopno na: povezavi (22.3.2010).
EVROPA (2009): Prilagajanje podnebnim spremembam. Dostopno na: povezavi (25.3.2010).
Evropska komisija (2009): Ne razmetavajmo, pa bo za vse dovolj. Dostopno na: povezavi (24.3.2010).
Finance (2008): Onesnaževanje okolja večinoma ni kaznovano, stanje voda je slabo. Dostopno na: povezavi (22.3.2010).
Inštitut za vode Republike Slovenije (2006): Izvajanje Vodne direktive v Sloveniji. Dostopno na: povezavi (24.3.2010).
IPPC (2008): Technical Paper on Climate Change and Water. Dostopno na: povezavi (24.3.2010).
Krajnc et al (2009): Stanje in trendi kakovosti vode. 
Razgledi.net (2009): Osem od desetih Slovencev skrbi kakovost vode. Dostopno na: povezavi (22.3.2010).
Siol.net (2010): 22.mare – svetovni dan voda. Dostopno na: povezavi (22.3.2010).
UNWater (2009): Climate change adaptation is mainly about water. Dostopno na: povezavi (3.4.2010).
Zavod za zdravstveno varstvo Maribor (2009):  Dostopno na: povezavi (22.3.2010).

Opombe:

1.
Za podrobnejšo razlago slovenskega odnosa do onesnaženosti voda glej Razgledi.net (2009):  povezava (22.3.2010).

2.
Ekološko stanje površinskih voda se ocenjuje glede na kakovost in sestavo biološke združbe in se razvršča v pet razredov kakovosti (ARSO 2010).

3.

Pravilnik o pitni vodi le-to opredeljuje kot: ''1. voda v njenem prvotnem stanju ali po pripravi, namenjena pitju, kuhanju, pripravi hrane ali za druge gospodinjske namene, ne glede na njeno poreklo in ne glede na to, ali se dobavlja iz vodovodnega omrežja sistema za oskrbo s pitno vodo, cistern ali kot predpakirana voda, 2. vsa voda, ki se uporablja za proizvodnjo in promet živil.'' (Zavod za zdravstveno varstvo Maribor 2009: 4).