Evropska zakonodaja na področju ravnanja z odpadki

Skozi proces t.i. rasti civilazacije in razvojem se človeštvo sooča s stranskimi produkti radosti potrošniške družbe. Vedno večji poudarek na proizvodnji in potrošnji prinaša s sabo namreč tudi vedno večje kupe smeti, za katere ne želi odgovarjati nihče. Povečevanje obsega odpadkov, ki jih proizvede človeštvo je v zadnjih desetletjih v vzponu. Tako se je samo med leti 1990 in 1995 po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) obseg proizvedenih odpadkov povečal za 10%, medtem ko isti vir napoveduje, da se bo med leti 1995 in 2020 obseg proizvedenih odpadkov povečal za 45%.(opomba 1) Trend povečevanja proizvedenih odpadkov je zaskrbljujoč iz večih razlogov. Očiten razlog predstavlja pomanjkanje primernega fizičnega prostora za odlaganje teh odpadkov. Drugi razlog predstavlja način upravljanja z odpadki, ki povzroča okoljsko škodo. Tako je danes 67% odpadkov bodisi sežgano v sežigalnicah, bodisi odloženo na smetiščih. Takšen način ravnavnja z odpadki pa za okolje predstavlja veliko škodo, saj zastruplja zrak, vodo in zemljo, sprošča CO2 in metan v atmosfero ter kemikalije in pesticide v zemljo in podtalnico (portal Evropske komisije 2010a).
Okoljska dimenzija skupnega evropskega razvoja, katere del predstavlja tudi ravnanje z odpadki, je obvezujoča za vse države članice, spoštovanje skupnih smernic in usmeritev na tem področju pa pogoj za priključitev novih držav članic (Europa 2007). Zgodovinski razvoj evropske zakonodaje na področju zaščite okolja vključuje sledeče mejnike: i) Pariška konferenca, 1972 (prepoznana okoljska dimenzija v kontekstu gospodarske širitve, ki narekuje spremljanje in spoštovanje kvalitete življenja. Vzpostavi se prvi 'program varstva okolja'); ii) Enotni evropski akt, 1987 (varovanje okolja preide v pogodbe Skupnosti); iii) Maastrichtska pogodba, 1992 (izboljševanje standardov varovanja okolja); iv) Amsterdamska pogodba, 1999 (okrepi pravno podlago in pospeši razvoj trajnostnega napredka EU). Današnji trendi razvoja evropske okoljske politike temeljijo na načelu 'onesnaževalec plača', kar odgovornost za neodgovorno ravnanje z okoljem in poplačilo storjene škode prenaša na povzročitelja in ne na skupnost kot celoto. Še vedno zaznano pomanjkanje odgovornosti na strani povzročiteljev pa utemeljujejo tudi razmišljanja Evropske komisije, ki je za področje neodgovornega ravnanja z odpadki, in neodgovornega ravnanja z okoljem nasploh, uvedla kazenske sankcije (eu4jurnalist n.d.).
Področje ravnanja z odpadki v Evropski uniji ureja Direktiva 2006/12/ES o odpadkih, ki je bila sprejeta leta 2006 in dopolnjena leta 2008 z Okvirno direktivo 2008/98/ES o odpadkih in s tem nadomestila tudi dotedanje direktive na tem področju. (opomba 2) Slednja ureja pravila recikliranja, opredeljuje program za preprečevanje nastajanja odpadkov, ureja obveze držav, definira hierarhijo ravnanja z odpadki in utemeljuje načelo 'onesnaževalec plača'. Ker se v državah članicah v povprečju reciklira le tretjina odpadkov (v nekaterih državah na odlagališčih konča kar 90% odpadkov) Direktiva opozarja na nujnost oblikovanja 'družbe recikliranja'. Tako naj bi do leta 2020 države članice i) povečale količino gospodinjskih in drugih podobnih odpadkov za  ponovno uporabo in recikliranje za najmanj 50%; ii) povečale količino gradbenih odpadkov za ponovno uporabo in recikliranje za najmanj 50%; iii) prenehle sežiganje sekunadrnih surovin v sežigalnicah. Temeljni predpogoj za učinkovito spopadanje s problemom odpadkov pa predstavlja identificiranje ukrepov za zmanjševanje količine odpadkov, na čemer temelji tudi hierarhija ravnanja z odpadki (Evropski parlament 2008). (opomba 3)

Kam z odpadki v Sloveniji?

V Sloveniji ravnanje z odpadki (izdajanje upravnih dovoljenj, vodenje evidenc in zbiranje in urejanje podatkov o ravnanju z odpadki) ureja Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) na podlagi Pravilnika o ravnanju z odpadki (Pravilnik dopolnjujejo tri hčerinske skupine predpisov in sicer i) predpisi, ki urejajo posamezno vrsto odpadkov; ii) predpisi, ki obravnavajo objekte in naprave za ravnanje z odpadki ter iii) predpisi o prekomejnem prehodu odpadkov (ARSO n.d.). Poročilo Inšpektorata RS za okolje in prostor za leto 2008 izkazuje, da je bilo največ dela v okviru le-tega opravljeno na področju ravnanja z odpadki. Inšpektorat je namreč na tem področju izvedel 44335 nadzorov predpisov, izrekel 1133 ukrepov ter uvedel 330 postopkov o prekršku (47% vseh inšpekcijskih pregledov). Na področju odlaganja komunalnih odpadkov, ki v Sloveniji trenutno predstavljajo eno od bolj perečih okoljskih tem, so inšpektorji v letu 2008 izdali 60 odločb o prepovedi obratovanja naprav, saj je bilo v pregledu ugotovljeno, da postopke predelave ali odstranjvanja odpadkov te službe izvajajo brez dovoljenja (Inšpektorat RS za okolje in prostor 2008). Navkljub podatkom o prisotnosti inšpekcijskega nadzora nad odlaganjem komunalnih odpadkov je Slovenija na tem področju v velikem zaostanku za evropsko zakonodajo. Poglavitni problemi na tem področju so predvsem zaostanki pri doseganju norm ločevanja odpadkov, neustrezno ravnanje z le-temi in zaostanki pri izgrajevanju regijskih centrov za ravnanje z odpadki.
Rok za izgradnjo regijskih centrov za ravnanje z odpadki je sledeč zavezam, ki jih je Slovenija sprejela z vstopom v Evropsko unijo potekel 16.7.2009. Zaveza izhaja iz Direktive o odlaganju odpadkov na odlagališčih in Odločbe o določitvi meril in postopkov za sprejemanje odpadkov na odlagališčih. Slovenija je ta dva predpisa prenesla v svoj pravni red že leta 2000 s Pravilnikom o odlaganju odpadkov (pravilnik je bil leta 2006 nadomeščen z Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih). Navkljub devet letnemu obdobju za implementacijo določil v Sloveniji do zastavljenega datuma cilji niso bili izpolnjeni, saj je bilo delujočih in/ali izgrajenih objektov v tem času le 8 od 15 načrtovanih, 4 odlagališča so bila v fazi načrtovanja, medtem ko se v južnoprimorskem konzorciju občin GOJUP še do danes niso uspeli dogovoriti o lokaciji in načinu izvedbe regijskega centra za ravnanje z odpadki (Ekoregija 2009; Ministrstvo za okolje in prostor 2009). 
Rešitev neobstoječim regijskim centrom za ravnanje z odpadki trenutno predstavlja podaljševanje okoljskih dovoljenj obstoječim odlagališčem. Tako morajo vsa obstoječa odlagališča, ki še imajo kapaciteto za sprejemanje odpadkov in so v regijah, ki še nimajo izgrajenih regijskih centrov slediti standardom, ki jih določa že prej omenjena evropska Direktiva o odlaganju odpadkov in Direktiva IPPC (direktiva opredeljuje standarde za delovanje naprav, ki lahko povzročijo onesnaževanje večjega obsega). Te določajo standarde na področju pridobitve okoljskih dovoljenj in določajo, da morajo odlagališča imeti objekte za predelavo odpadkov s katerimi bodo ustrezno omejeni vsi izpusti v okolje (Dnevnik 2009).

Južnoprimorska regija korak bliže izgradnji regionalnega centra za razvoj odpadkov?

Južnoprimorska regija ima sledeč izjavam Bernarde Podlipnik, generalne direktorice Direktorata za evropske zadeve in investicije največ težav pri iskanju lokacije in logistiki usklajevanja izgradnje regionalnega centra za ravnanje z odpadki (Dnevnik 2009). Občine (Divača, Hrpelje Kozina, Ilirska Bistrica, Izola, Komen, Koper, Piran, Sežana) v regiji so se sicer med seboj povezale že v letu 2002 v konzorcij GOJUP, katerega cilj je bil uskladiti potrebe vključenih občin in izbrati primerno lokacijo. V tem obdobju so se izoblikovali trije lokacijski predlogi, ki jih na časovnici lahko umestimo med obdobja daljšega zatišja na področju reševanja te problematike: i) odlagališče v občini Sežana leta 2003 (lokacija se je izkazala kot neprimerna zaradi neskladnosti s strokovnimi kriteriji in določbami Evropske direktive o odlaganju odpadkov ter Pravilnika o odlaganju odpadkov. Neskladnost je potrdil sledilni poskus na lokaciji odlagališča v letu 2005); ii) med leti 2006-2009 so članice konzorcija GOJUP po navedbah Društva Kras S.O.S. 'zaspale', saj ne prihaja do novih usklajevanj in aktivnega iskanja alternativne lokacije. Podaljša se sicer okoljevarstveno dovoljenje za lokalna odlagališča v Sežani, Jelšanah, Izoli, Dragonji in Kopru, ki pa so potekla do 15.7.2009; iii) v letu 2009 občina Koper, oz. župan Boris Popovič predlaga lokacijo Sv. Anton. Odlagališče naj bi temeljilo na 'napredni tehnologiji', ki pa ni bila nikoli javno predstavljena; iv) prvi poskus uskladitve lokacij po evropskem roku 15.7.2009 je lokacija v občini Ilirska Bistrica, kateri pa naj bi nasprotovala občina Koper, domnevno zaradi interesov povezanih z izgradnjo regionalnega centra za ravnanje z odpadki v lastni občini. Konzorcij GOJUP bo moral na tem področju delovati hitro, saj se izteka rok za črpanje kohezijskih sredstev, kar bi omogočilo sofinanciranje izgradnje centra. Prav tako pa je nujen dogovor med občinami, saj lahko le skupaj nastopajo kot prijavitelj projekta izgradnje in brez občine Koper ne dosegajo številčnega kriterija za prijavo (Kras S.O.S. 2009; Žurnal 2010; Dobro jutro 2009).
Aktualne dileme ravnanja z odpadki v Sloveniji in zaostanek pri ustvarjanju trajnostne mentalitete
V Sloveniji je nadzor nad delovanjem Ministrstva za okolje in prostor izkazal hude pomanjkljivosti na področju upravljanja z odpadki, zaradi česar je moral odstopiti takratni minister za okolje in prostor Karel Erjavec. Porevizijsko poročilo Računskega sodišča je tako pokazalo, da je Ministrstvo hudo kršilo obveznost dobrega poslovanja na področju ravnanja z ločeno zbranimi komunalnimi odpadki. Sledeč reviziji spoštovanja popravljalskih ukrepov je namreč Ministrstvo zadovoljivo delovalo le na področju izdelave načrta aktivnosti za pripravo OP ravnanja s komunalnimi odpadki. Delno zadovolji rezultati Ministrstva so bili doseženi na petih področjih, medtem ko so bili kot nezadovoljivi označeni ukrepi določevanja okoljske dajatve, ki bi spodbujala ločeno zbiranje odpadkov ter aktivnosti povezane z izdelavo načrta aktivnosti za izdelavo predloga sistema financiranja ROE na način, ki bo stimulativen za vse udeležence v sistemu in ki bo posledično povzročil povečanje količine ločeno zbranih odpadkov (Računsko sodišče Republike Slovenije 2010).
Tudi zunanji nadzor nad delovanjem Slovenije na področju ravnanja z odpadki je izkazal, da Slovenija na tem področju ne dela dovolj, oz. da ne implementira evropskega zakonodaje dovolj hitro. Tako Evropska komisija v začetku februarja 2010 proti Sloveniji na sodišče Evropske unije vložila drugo okoljsko tožbo in sicer na področju izdaje dovoljenj za industrijske obrate, ki lahko povzročijo onesnaževanje okolja večjega obsega (dovoljenje IPPC). Dovoljenje določa standarde nadzora in preprečevanja industrijskih izpustov v zrak, vodo in tla ter kriterije za ravnanje z odpadki. Slovenija bi morala ta dovoljenja izdati do leta 2007 in sicer 156 zavezancem. V marcu 2010 je bilo v postopku pridobivanja teh dovoljenj še vedno 23 industrijskih obratov in pa 13 komunalnih odlagališč. Slednja so še poseben problem, saj v veliki meri ne izpolnjujejo zahtev zakonodaje (opomba 4) in so hkrati nujna zaradi zapletov pri izgradnji regionalnih centrov za ravnanje z odpadki (Večer 2010).
V Sloveniji sledeč izjavam bivše evropske poslanke Mojce Drčar Murko manjka predvsem osveščenost, ki bi lahko preprečila marsikaterega od problemov s katerimi se Slovenija trenutno sooča na tem področju. Pomanjkanje osveščenosti pri ravnanju z odpadki (ustvarjanje, ločevanje in recikliranje) tako po njenem mnenju še vedno ne dosegajo zaželjenih ciljev, saj posamenziki/ce ne prevzemajo individualne odgovornosti. Rezultati pomanjkljive vzgoje in osveščanja na tem področju so po njenem mnenju tudi ključ za razumevanje nizke stopnje recikliranih odpadkov v Sloveniji in količine ustvarjenih odpadkov (Euractiv2008). 

Viri:
ARSO (n.d.): Odpadki. Dostopno na: link (15.3.2010).
Dnevnik (2009): Odpadki se ne ločujejo sami od sebe. Dostopno na: link (14.3.2010).
Dobro jutro (2009): Smetišče prihodnosti. Dostopno na: link (15.3.2010).
Ekoregija (2009): Slovenija je pri ravnanju z odpadki neuspešna. Dostopno na: link (14.3.2010).
eu4jurnalist (n.d.): Oblikovanje okoljske politike. Dostopno na: link (14.3.2010).
Euractiv (2008): MEP: Waste management culture 'lacking in Slovenia'. Dostopno na: link (14.3.2010).
EUROPA (2007): The 2004 enlargement: the challenge of a 25-member EU. Dostopno na: link (14.3.2010).
Evropski parlament (2008): Nova evropska zakonodaja o ravnanju z odpadki. Dostopno na: link (15.3.2010).
Inšpektorat RS za okolje in proctor (2008): Poročilo o delu inšpektorata RS za okolje in prostor. Dostopno na: link (14.3.2010).
Kras S.O.S. (2009): Regijsko odlagališče – pomembni mejniki. Dostopno na: link (15.3.2010).
Ministrstvo za okolje in prostor (2009): V slovenskem prostoru vse preveč govorimo o odlagališčih in odlaganju odpadkov. Dostopno na: link (15.3.2010).
Računsko sodišče Republike Slovenije (2010): Porevizijsko poročilo o ravnanju z ločeno zbranimi odpadki. Dostopno na: link (15.3.2010).
Portal Evropske komisije (2010a): Waste. Dostopno na: link (15.3.2010).
Portal Evropske komisije (2010b): Waste management. Dostopno na: link (15.3.2010).
Večer (2010): Problematična so odlagališča odpadkov. Dostopno na: link (15.3.2010).
Žurnal24.si (2010): Račun brez krčmarja. Dostopno na: link (14.3.2010).

Opombe:

1.
'Reciklira se manj kot tretjina odpadkov, v nekaterih državah konča na odlagališčih kar 90 odstotkov vseh odpadkov, medtem ko drugje ta delež znaša le desetino. Leta 2005 je na odlagališčih končalo 49 odstotkov komunalnih odpadkov, 18 odstotkov jih je bilo sežganih, 27 odstotkov odpadkov pa se je recikliralo ali kompostiralo.' Podatki za Evropsko unijo leta 2008 (Evropski parlament 2008).

2.
Za pregled celostne zakonodaje na področju ravnanja z odpadki v Evropski uniji glej: http://europa.eu/legislation_summaries/environment/waste_management/ (Portal Evropske komisije 2010b).

3.
Petstopenjska hierahija ravnanja z odpadki: i) preprečevanje in zmanjševanje; ii) priprava za ponovno uporabo; iii) recikliranje; iv) druga predelava, npr. energetska predelava; v) odstranjevanje (Evropski parlament 2008).

4.

Pridobivanje okoljskih dovoljenj za nadaljnjo delovanje teh odlagališč v skladu s standardi dovoljenja IPPC je težavno predvsem na področju zadovoljevanja kriterija števila vključenih prebivalcev, pomanjkanja odlagalnega prostora za širitev, težav z izcednimi vodami in težavami pri zagotavljanju finančnih garancij za obratovanje odlagališč (Večer 2010).