Zgodovina integracije Evropske unije in z njo povezane dileme

Politični proces ustvarjanja današnje podobe Evropske unije je opredeljen skozi preplet ekonomskih, političnih in varnostnih vidikov. Demokratično usklajevanje posameznih političnih zahtev na raznolikih področjih, ki jih v tem primeru artikulirajo suverene nacionalne države, je izpostavljeno tudi v procesu postavljanja skupnih pravil o tem, kaj pomeni pripadati oz. ne pripadati tej skupnosti. Proces vzpostavljanja pogojev je sicer operacionaliziran s sklopom pravil, ki naj bi določali vstopna pravila, vendar so le-ta močno pogojena s širšim družbenim kontekstom tako tistih, ki sprejemajo, kot tistih, ki se za svoje sprejetje šele potegujejo. Pričujoči prispevek bo opredelil proces dosedanje integracije Evropske unije, kot jo poznamo danes in spremljajočih učinkov le-tega ter predstavil možnosti in pogoje nadaljnje ekspanzije in integracije.

Širitev Evropske unije, v politično tvorbo s sedemindvajsetimi državami članicami kot jo poznamo danes, je potekala skozi šest krogov širitve. Šest ustanovitvenih članic (Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg) je 18. aprila 1951 podpisalo Pariško pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo,¹ kar je pomenilo začetek širšega procesa evropskega združevanja. Leta 1957 je teh istih šest držav podpisalo Rimsko pogodbo, ki ustanavlja Evropsko gospodarsko skupnost (danes: Evropska skupnost) in Evropsko skupnost za jedrsko energijo. Poglavitni cilj Evropske skupnosti, kot je zapisan v 2. členu preambule k Rimski pogodbi, je bil: ''vzpostavitev skupnega trga, postopno usklajevanje ekonomskih politik držav članic, promocija harmoničnega razvoja ekonomskih aktivnosti v okvirih Skupnosti, zvišanje stopnje regionalne stabilnosti, zviševanje življenjskega standarda in promocija dobrih odnosov med državami članicami.'' Primarna opredelitev vloge gospodarskega združevanja je izhajala iz potrebe po ponovni vzpostavitvi dobrih odnosov med evropskimi državami z namenom vzpostavitve stabilnega gospodarstva, ki je bilo uničeno med 2. svetovno vojno in njenimi posledicami (BBC n.d.).

Leta 1973 so se skupnosti pridružile Velika Britanija, Irska in Danska. Ta krog je širitve je predvideval tudi pristop Norveške, vendar so se Norvežani leta 1972 na referendumu izrekli proti pridružitvi. Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja za integracijo pomenijo prelomno obdobje oblikovanja političnega karakterja integracije, saj se leta 1979 v okviru Evropskega parlamenta vzpostavi institut neposrednega predstavništva interesov volilcev (t.j. neposredne volitve s petletnim mandatom), ki postane edino nadnacionalno telo, v katerega volilci/ke neposredno volijo svoje predstavnike. V osemdesetih letih se širitev Evropske unije nadaljuje skozi vključitev Grčije (leta 1981) ter Španije in Portugalske (leta 1986). Širitev na države Iberskega polotoka v tem obdobju izkazuje močan politični potencial širitve za ustvarjanje stabilnosti držav, ki se skupnosti približujejo, saj je ta krog širitve spremljal obsežen vzporeden proces ponovne vzpostavitve demokracije v teh državah po desetletjih diktature. Druga polovica osemdesetih let prejšnjega stoletja je v kontekstu evropske integracije zaznamoval podpis Enotnega evropskega akta, v katerem se prvič tudi pojavi omemba Evropske unije kot cilja integracije, ki bo sledila vzpostavitvi delujočega enotnega notranjega trga (Vladni portal z informacijami o življenju v Evropski uniji n.d.).

Leta 1992 je bila s podpisom Pogodbe o ustanovitvi Evropske unije (t.i. Maastrichtska pogodba, v nadaljevanju PEU) dopolnjena Rimska pogodba. Pogodba je vzpostavila novo gospodarsko in politično strukturo delovanja Evropske unije, ki je po tej pogodbi opredeljena skozi delovanje treh stebrov. Prvi steber predstavljajo Evropske skupnosti (Evropska skupnost, Evropska skupnost za premog in jeklo in Euratom). Za upravljanje zadev, ki izhajajo iz tega stebra države članice delijo svojo suverenost v okviru institucij Skupnosti po t.i. metodi skupnosti (postopek soodločanja, postopek sodelovanja, postopek privolitve, postopek sodelovanja). Drugi steber vzpostavlja skupno zunanjo in varnostno politiko, ki jo opredeljuje peto poglavje PEU in predstavlja odstop od Enotnega evropskega akta, saj opredeljuje možnost skupnostnega delovanja na tem področju. Delovanje je opredeljeno z metodo medvladnega sprejemanja odločitev in je v večini primerov uspešno le v primeru soglasja (skupnostne institucije na tem področju nimajo opredeljenih vlog). Tretji steber vzpostavlja sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev držav članic (šesto poglavje), ki je namenjen vzpostavitvi zaščite svobode, varnosti in pravičnosti vsakemu posamezniku. Podlaga za ponovno ovrednotenje in okrepitev moči institucionalnega okvira Evropske unije je izhajala iz dveh smeri. Zunanjo dimenzijo vplivov je predstavljal kolaps komunističnega sistema na zunanjih mejah skupnosti in ponovna združitev Vzhodne in Zahodne Nemčije, kar je od držav članic zahtevalo opredelitev lastne vloge v svetu, notranja dimenzija pa je izhajala iz potrebe po dopolnitvi in razširitvi določil Enotnega evropskega akta, predvsem na področju vzpostavitve sistema socialne komponente nadaljnjega ekonomskega poglabljanja integracije. Socialna komponenta je sicer opredeljena s Socialnim protokolom k PEU, vendar je izpolnjevanje določil le tega prepuščeno državam članicam, Velika Britanija pa k Protokolu sploh ni pristopila (EUROPA 2007a). Leta 1995 se članstvo v Evropski uniji razširi na 15 držav članic s sprejemom Finske, Švedske in Avstrije, hkrati pa se začne proces priprav na novo širitev. Amsterdamska pogodba (podpisana leta 1997, sprejeta leta 1999) vzpostavlja pogoje, ki bi omogočili bolj učinkovito pripravo na t.i. vzhodno širitev s tem ko poostri zakonodajo na področju zaposlovanja in diskriminacije ter socialno poglavje PEU vključi v skupnostno zakonodajo. Cilj Pogodbe iz Amsterdama je vzpostaviti demokratično odgovornost institucij, kar se zrcali v večjih pristojnostih Evropskega parlamenta in vpeljavi glasovanja po načelu kvalificirane večine. Pogodbo je razdeljena v štiri poglavja opredeljujejo: i) svoboda, varnost in pravičnost (opredeljuje temeljne pravice v EU kot so enakopravnost med spoloma, zaščita podatkov in načelo ne-diskriminacije); ii) odnos Unija-posameznik (poglavje opredeljuje pravice, interese in dobrobit državljana posameznika. Opredeli koncept evropskega državljanstva v odnosu do nacionalnega državljanstva, vzpostavi okvir socialne zaščite posameznika, opredeljuje možnost skupnostnega urejanja zaposlovalne politike ipd..); iii) učinkovita in enotna zunanja politika (opredeljuje vlogo EU v globalnem kontekstu. V spremenjenih pogojih svetovne ureditve opredeljuje vlogo EU na področju globalne ekonomije in v kontekstu vzpostavitve skupne zunanje in varnostne politike); iv) institucionalna vprašanja (opredeljuje vlogo institucij s ciljem prilagoditve delovanja EU po predvidenih širitvah) (EUROPA n.d.).

Pogodba iz Nice (podpisana 26.02.2001, ratificirana v vseh državah članicah 01.02.2003) v kontekstu novih širitev utrjuje vlogo institucij in delitev glasov v evropskih institucijah po izpeljani širitvi. Pogodba na ta način tehnično dopolnjuje določila, ki jih predvideva že Amsterdamska pogodba, saj določa postopek delitve glasov in velikosti Evropske komisije, delitev glasov v Svetu, razširitev glasovanja po načelu kvalificirane večine (izvzeti sta področji socialne varnosti in davčne politike) in razširitev področij, kjer se odločitve sprejemajo po načelu soodločanja, s čemer se povečuje vloga Evropskega parlamenta. Pogodba iz Nice opredeljuje tudi konsenz o nujnosti širše debate na štirih ključnih področjih: i) jasna opredelitev vlog med Evropsko unijo in državami članicami; ii) status Listine o temeljnih pravicah Evropske unije; iii) poenostavitev dosedanjih pogodb in iv) vloga nacionalnih parlamentov v evropski arhitekturi (EUROPA 2008).

Vključitev v območje miru, demokracije, blaginje in skupnega upravljanja oz. v območje Pax Europea kot ga poimenuje Smithova (2005: 272) je v devetdesetih letih po razpadu t.i. vzhodnega bloka motivirala države, ki so iz tega izšle, za aktivno prizadevanje po vključitvi v Evropsko unijo. Po vzpostavitvi sistema bilateralnih sporazumov med desetimi državami (poleg držav Vzhodnega bloka še Malta in Ciper, ki sta za članstvo zaprosili že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja) in Evropsko unijo je leta 1998 sledil pričetek pogajanj s skupino šestih najbolj pripravljenih držav (Ciper, Estonija, Madžarska, Poljska, Češka in Slovenija) in leta 2000 še z drugo šesterico (Bolgarija, Latvija, Litva, Malta, Romunija in Slovaška). S pričetkom pogajanj je Evropska komisija na podlagi letnega poročila o napredku držav kandidatk preverjala njihovo pripravljenost na vstop v Evropsko unijo in njihovo izpolnjevanje kriterijev za vstop. Le-ti opredeljuje, da mora biti potencialna država kandidatka evropska država (49.člen PEU) in da spoštuje načela svodobe, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter vladavino prava (6.člen PEU). Pogoji, ki jih morajo države spoštovati, če hočejo postati članice ''evropskega kluba'' so opredeljeni tudi v t.i. Kopenhagenskih kriterijih, ki od potencialne države kandidatke zahtevajo: i) stabilno demokracijo, spoštovanje človekovih pravic, vladavino prava in zaščito manjšin; ii) delujočo tržno ekonomijo in iii) sprejetje skupnih pravil, standardov in politik, ki skupaj tvorijo pravni korpus Evropske unije. Kopenhagenski kriteriji so operacionalizirani skozi sklop zahtev, ki jih morajo države članice implementirati v nacionalno zakonodajo, če želijo postati države članice. Le-te vključujejo liberalizacijo ekonomije in kmetijstva, reformo pravosodnega sistema in policije ter boj proti korupciji, vzpostavitev sistema nadzora nad zagotavljanjem varnosti hrane, boj proti organiziranemu kriminalu (tudi gospodarskem in finančnem), trgovini z drogo in trgovini z belim blagom ter spoštovanje pravic otrok, zaščito pravic manjšin in izboljšanje zaščite okolje (predvsem na področju ravnanja z odpadki in varnostjo jedrskih elektrarn). Implementacija sprememb v smeri spoštovanja vzpostavljenih skupnih pravil in smernic na opredeljenih področjih od držav članic zahteva, da se v procesu izgrajevanja evropskega članstva (delno) odrečejo nacionalni suverenosti pri oblikovanju lastne vizije prihodnosti, hkrati pa omogoča, da postanejo del Pax Europea, ki predvsem pri revnejših evropskih državah še vedno predstavlja zadostno stopnjo motivacije (EUROPA 2007b).

Medtem ko Smithova (2005: 271) opredeljuje širjenje članstva kot širjenje prostora demokracije, varnosti in blaginje pa le-to vedno znova sooča države, ki so že znotraj EU, z dilemami, ki jih prinaša analiza stroškov in koristi tako samega procesa priključevanja novih držav, kot potem tudi njihovega članstva. Področja, ki predstavljajo dolgoročno odložene dileme, s katerimi se bodo morale države članice spopasti, če si želijo zagotoviti kratkoročne koristi Smithova (ibid) identificira v finančnih stroških širitve, interesih zdajšnjih neto prejemnic sredstev iz skupne blagajne in subvencij za kmetijstvo, pritiskom na institucionalno delovanje in vprašanjem notranje reforme obstoječega načina delovanja evropskega institucionalnega okvira ter usmeritev za prihodnost.

Izračunani stroški širitve leta 2004 so v obdobju 2000-2003 znašali 13.2 milijarde evrov, ki je bila namenjena predpristopnim stroškom širitve (kanalizirana skozi programe kot so npr. Phare, Ispa in Sapard) in s tem zvišanju možnosti za članstvo državam kandidatkam. V obdobju 2004-2006 je Evropska komisija od 41 milijard evrov sredstev namenila 40.8 milijarde novim državam članicam za kmetijske subvencije, regionalna asistenco in asistenco na področju izgradnje infrastrukture, ukrepom za zagotovitev jedrske varnosti, javne adiministracije in zaščito zunanjih meja. Ostalih 540 milijonov je bilo namenjeno vsem državam članicam za področje raziskovanja, kulture in izobraževanja. Države članice, ki so v Unijo vstopile leta 2004, so bile upravičene do sredstev predpristopne pomoči do zaključka projektov vzpostavljenih pred letom 2005, zdaj pa so do finančnih sredstev upravičene v okviru strukturnih in kohezijskih skladov (finančna perspektiva 2001-2006). Medtem ko so vse nove države članice bile identificirane kot neto prejemnice sredstev iz evropske blagajne, pa so le-te v skupni proračun tudi prispevale 15 milijard evrov. Na podlagi teh prispevkov in neporabljenih razpoložljivih sredstev iz naslova širitve leta 2004 je Evropska komisija izračunala, da nove širitve do leta 2006 ne bi smele preseči 10 milijard evrov (EUROPA 2007b).

Navkljub relativno omejenemu obsegu sredstev, ki predstavljajo evropski proračun v odnosu do nacionalnih proračunov držav članic, le-ta namreč predstavlja le 1% BND držav članic, pa ta sredstva v odnose med državami članicami vnašajo napetosti, ki so se izkazale skozi pogajanja o razdelitvi kmetijskih subvencij in naporna pogajanja o srednjeročni finančni perspektivi 2007-2013 (Mrak n.d.). Plumper in Schneider (2007: 568-570) v analizi pozicij držav članic v odnosu do držav kandidatk proučujeta učinkovitost mehanizma začasnega zmanjševanja pravic držav kandidatk po nastopu članstva kot začasnega blažilca napetosti v predpristopnih pogajanjih. Čeprav so širitve do sedaj predstavljale neto koristi tako za stare kakor tudi za nove države članice,² so njihovi učinki bili asimetrično porazdeljeni, saj so nove države članice iz širitve pridobile več. Spremenjeno razmerje prejemkov je tako pri starih državah članicah, ki so pričakovale zmanjšanje obsega transferjev iz skupne blagajne (Španija, Francija, Grčija, Italija, Irska, Portugalska, Belgija, Nizozemska in Luskemburg), izzvalo nestrinjanje in grožnjo potencialne blokade sprejemu novih držav članic (Schimmelfennig v Plumper in Schneider 2007: 570). Drugi večji konflikt v predpristopnih pogajanjih je predstavljal dostop do sredstev iz naslova skupne kmetijske politike, ki tudi v novi srednjeročni finančni perspektivi še vedno predstavlja največji delež (STA 2007). Medtem ko se je skupna kmetijska politika skozi zgodovino že večkrat reformirala,³ je reforma skupne kmetijske politike leta 2003 bila vzpostavljena z namenom restrukturiranja kmetijstva v EU v luči pričakovanja novih držav članic (predvsem Poljske), ki so skoraj podvojile obstoječi obseg kmetijstva. V kontekstu reforme iz začetka devetdesetih let, ki je bila namenjena omejevanju produkcije ob hkratnem zagotavljanju varnosti zalog, reforma iz leta 2003 predvideva razdružitev vezanosti subvencij na obseg produkcije ter pogoje za pridobitev le-teh utemeljuje v razvoju trajnostnega kmetijstva. Tako je po tej reformi več subvencij namenjenih kmetom, ki se ukvarjajo z ekološkim, kvalitetnim in v prid živali zasnovanim kmetijstvom, zmanjšal pa se je obseg neposrednih subvencij večjim kmetijam (Evropska komisija 2003). Medtem ko si je Francija, tradicionalno prejemnica največjega deleža sredstev iz tega naslova, tudi v novi srednjeročni finančni perspektivi izpogajala največji delež sredstev (20%), je reforma 2003 v največji meri vplivala na nadaljnji razvoj Poljskega gospodarstva. Le-to po poročilu EPPA ni pripravljano na takšen način vodenja kmetijskega sektorja (pomanjkanje finančnih in človeških resursov) in za razvoj poljskega kmetijstva ne bo stroškovno učinkovit (Euractiv 2002). Medtem ko v zgodovini integracije še nobena država članica ni blokirala vstopa državi kandidatki, pa so grožnja z blokado in obteževanje pogajalskih pozicij z možnostjo zavrnitve vstopa kateri od kandidatk stalen del procesa širjenja EU (Plümper in Schneider 2007).

Drugi del notranjih omejitev predstavljajo institucionalne omejitve nadaljnje širitve in s tem povezano vprašanje nadaljnjega poteka integracije, oz. smeri razvoja. Vobruba (2003: 41-42) izpostavlja vprašanje manka demokratičnih mehanizmov v evropskem institucionalnem okviru, ki bo privedlo do povečanja števila notranjih konfliktov, saj bo zaradi povečanega članstva nemogoče zagotoviti zastopstvo interesov vseh držav članic, kar je predstavljalo vodilo integracije v obdobju pred vzhodno širitvijo. Avtor (ibid) posledice le-tega opredeljuje s povečanjem števila nerešnih problemov in latentno distribucijo konfliktov. Vzhodna širitev se v tem pogledu od ostalih širitev razlikuje po obsegu vključitve neto prejemnic EU sredstev, saj do vzhodne širitve nobena prejšnja ni predstavljala takšnega realnega finančnega bremena za države članice. Poglavitni problem, ki ga je poskušala rešiti že pogodba iz Nice, je zagotovitev možnosti demokratičnega zastopanja interesov vseh držav članic. Kot rešitev problema avtor izpostavlja razširitev področij sprejemanja odločitev po načelu kvalificirane večine⁴ in posledično odpravo področij, kjer je potrebno soglasje vseh držav članic v Svetu. Čeprav se skozi institucionalne reforme obseg področij, za katere je zahtevano soglasje zmanjšuje (danes okoli štirideset takih področij), pa je le-to še vedno zahtevano na področju fiskalne politike, socialne varnosti, imigracij, intelektualne lastnine in trgovinske politike na področju storitev ter področij, ki jih pokrivata drugi in tretji steber (EU2008 n.d.).

Težavnost izvedbe notranje reforme evropskega institucionalnega okvira se je izkazala v procesu sprejemanja in ratifikacije Lizbonske pogodbe, katere cilj je odgovoriti na dileme, ki se bodo vzpostavile, če/ko se širitev EU nadaljuje in opredelitev enotne evropske institucionalne identitete. Irska je ratifikacijo Lizbonske pogodbe zavrnila na referendumu, medtem ko Nemčija, Poljska in Češka še niso zaključile procesa ratifikacije. Lizbonska pogodba spreminja tako institucionalno zgradbo EU, kakor tudi posamezne politike, hkrati pa je v procesu oblikovanja le-te bilo veliko področij opuščenih, saj niso dosegle konsenza. Na področju institucionalnih sprememb Lizbonska pogodba predvideva: i) dvojno večino pri sprejemanju odločitev v Svetu (55 držav članic in 65% evropske populacije. Poljski je pri tem uspelo doseči sprejetje Ioannine klavzule, ki določa, da lahko manjšina držav članic za določeno obdobje odloži implementacijo odločitev sprejetih po načelu kvalificirane večine); ii) opredeljuje vlogo predsednika Sveta (mandat je podaljšan na dve leti in pol in nadomesti sistem rotacije); iii) opredeljuje vlogo Visokega predstavnika EU za zunanje zadeve, ki odraža vlogo EU na mednarodno političnem prizorišču (zamenjava za Visokega predstavnika za zunanje zadeve in komisarja za zunanje zadeve); iv) zmanjšuje število komisarjev iz 27 na maksimalno 15 do leta 2004; v) opredeljuje zgornjo mejo števila evropskih poslancev na 750 (minimalno 6, maksimalno 96); vi) krepi vlogo nacionalnih parlamentov saj opredeljuje njihovo vlogo v primeru nasprotovanja sprejemanju posameznemu sklopu zakonodaje (t.i. oranžni karton, ki krepi načelo subsidiarnosti); vii) opredeljuje enotno pravno subjektiviteto EU ter viii) predvideva možnost izhoda držav članic iz EU. Na področje sprejemanja in oblikovanja politik EU Lizbonska pogodba posega s širitvijo načela odločanja s kvalificirano večino na že prej omenjena področja. Oblikovanju politik podeli referenčni okvir s tem, ko sodobni politični čas označi skozi prizmo ''novih izzivov'', kot so npr. klimatske spremembe in energetska solidarnost. Ob iskanju možnosti za dosego načelnega kompromisa pa Lizbonska pogodba predvideva nemožnost zadovoljitve vseh interesov, saj razširja področja, pri katerih lahko posamezna država odstopi od skupnostne politike in iz EU nasploh (Euractiv 2007).

Medtem ko je irska vlada razpisala referendum za potrditev ratifikacije Lizbonske pogodbe za 2. oktober 2009 še vedno ni jasno, na kakšen način se bo vzpostavil institucionalni okvir EU v primeru, da Irci na referendumu ratifikacijo ponovno zavrnejo in če ostale tri države ne nadaljuje s procesom ratifikacije. Širši politični proces sprejemanja Lizbonske pogodbe odseva pomanjkanje skupne evropske zavezanosti ideji Evrope, ki je sicer prisotna na ravni diskurza evropskih elit. Nasprotje slednjemu predstavlja nizka politična participacija državljanov na ravni EU, ki se je izkazala skozi nizko volilno udeležbo na letošnjih volitvah v Evropski parlament. Pomanjkanje politične participacije je del širšega procesa odtujevanja evropske birokracije in evropskih elit tako od evropskega, kakor tudi od nacionalnega demosa. Zgodovina integracije je polna primerov mejnega sprejemanja začrtanega nadaljnjega razvoja integracije. Tako so leta 1992 Danci zavrnili Pogodbo iz Maastrichta, Francozi le z majhno razliko sprejeli, Švicarji pa so zavrnili članstvo v Evropskem gospodarskem prostoru. Leta 1994 so Norvežani drugič zavrnili članstvo v Evropski uniji, Danci pa zavrnili euro. Leta 2001 je sledila zavrnitev Pogodbe iz Nice s strani Ircev, leta 2005 pa so Francozi in Nizozemci glasovali proti osnutku evropske ustave (Le Monde Diplomatique 2008). Skozi celoten proces se je vizija nadaljnjega razvoja EU obdržala v diskurzu političnih elit, ki so navkljub tem oviram ohranjale maksimo nujnosti nadaljnjega razvoja in širitve. Vedno večji nabor raznolikih interesov, ki izhajajo iz posameznih še vedno suverenih držav članic, predstavlja tudi nujnost vzpostavitve skupnega imenovalca vsem interesom pri vprašanju nadaljnje širitve. Omejevanje članskih pravic v evropskem klubu, kot sta npr. omejevanje sredstev iz proračuna skupne kmetijske politike in omejevanje prostega pretoka delovne sile, izkazuje trend omejevanja političnega razvoja in integracije, ki izvira iz nemožnosti konsolidacije sestavnih delov te integracije - držav članic.

Zgodovina integracije izkazuje trend širjenja iz bolj na manj razvite evropske države, hkrati pa s širjenjem vključevanja držav v EU, ki izhajajo iz vedno bolj kontrastnih materialnih pozicij poteka politični proces poenotenja vseh teh držav skozi širjenje področij, ki jih zajema evropska zakonodaja. Po sprejemu Romunije in Bolgarije leta 2007 in razširitvijo članstva na 27 držav članic imajo zdaj status države kandidatke Hrvaška, Turčija in Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija. Hrvaška in Turčija sta s pogajanji že začeli, slednja pa še ne izpolnjuje pogojev za pričetek pogajanj. Medtem ko v EU obstaja načelni konsenz o zaželjenosti integracije držav Zahodnega Balkana (Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Srbija in Kosovo, kakor ga opredeljuje Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov 1244), pa le te še niso pripravljene na vstop in so opredeljene kot ''morebitne države kandidatke'', z vsemi pa EU sodeluje v okviru stabilizacijsko-pridružitvenega procesa. Bilateralni sporazum v okviru stabilizacijsko-pridružitvenega procesa omogoča državam, da imajo prost dostop do enotnega trga EU za večino svojih izvoznih produktov, omogoča pa tudi, da lahko za svoje reforme pridobijo finančna sredstva EU. Poleg širitve na Balkan, ki predstavlja težaven proces zaradi neizpolnjevanja pogojev članstva ob hkratnem zavedanju nujnosti oblikovanja partnerstev s temi državami, pa je vlogo za vstop v EU vložila tudi Islandija. Prednostna obravnava prošnje Islandije v Evropski komisiji in hiter pričetek pogajanj je cilj, za katerega si prizadeva švedsko predsedstvo, vendar hkrati le-to vzpostavlja hierarhijo prednostnih področij delovanja, kar bi lahko predstavljalo negativni signal ostalim državam kandidatkam. Posledica spreminjajočih se prioritet širitve in obravnave posameznih držav kandidatk (Turčija je npr. vložila prošnjo za članstvo 1987) je tudi v državah kandidatkah sprožila val nezadovoljstva in pomanjkanja zaupanja v evropsko vizijo. V tem kontekstu pogojevanje vstopanja državam kandidatkam in vzpostavljanje evropske birokratske trdnjave Behr (2007) primerja z evropskim imperialnim projektom 19.stoletja. Oblikovanje sistema zavezništev s ciljem širjenja zunanjih meja integracije vsekakor predstavlja cilj integracije, vendar je pot na obrobja posejana z dilemami, s katerimi so se soočali tudi imperialisti tistega obdobja - na kakšen način zagotoviti razvoj jedra, ki bo sledil viziji evropske integracije, ki je zagotovitev blagostanja za vse,⁵ ali dejansko obstaja možnost poenotenja političnega prostora in ali je to sploh zaželjen cilj v vseh državah ter na kakšen način bodo države uspele nadgraditi svojo nacionalno suverenost z vstopom v evropsko integracijo? Vsa ta vprašanja ostajajo odprta in predstavljajo dileme, s katerimi se bodo morale soočiti tako države članice v kontekstu pričakovanja novih širitev, kakor tudi države kandidatke, ki bodo v kontekstu vizije nacionalnega razvoja morale inkorporitati evropsko idejo.

Viri in literatura:

1 Pogodba o evropski skupnosti za premog in jeklo predstavlja politični dogovor, ki je bil vzpostavljen na podlagi Schumanovega predloga. Pogodba je vstopila v veljavo leta 1951, iztekla pa je se je 22. julija 2002.

2 Ocene nakazujejo, da širitve od zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja razložijo približno 0.8% gospodarske rasti v državah članicah, medtem ko bolj konzervativne ocene izkazujejo, da bi bil BDP na prebivalca za eno petino manjši v primeru nevključevanja novih držav članic v EU (Henrekson, Torstensson, Torstensson in Badinger v Plumper in Schneider 2007: 572).

3 Začetki skupne evropske kmetijske politike (SEKP) segajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil primarni namen le-te zagotoviti prehransko samozadostnost v povojnih letih. Samozadostnost je bila dosežena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, zasnova kmetijske politike v spremenjenih okoliščinah pa je imela za posledico produkcijske presežke (''gore masla'', ''potoki vina'',...). SEKP se je potem najprej usmeril v regulacijo izvoza in skladiščenja presežkov. Prva večja reforma je potekala leta 1992 in je bila namenjena korakom za omejevanje prekomerne produkcije, druga reforma pa je bila sprejeta v okviru Agende 2000 leta 1999 in je razdelila SEKP dva stebra: podpora produkciji in razvoju podeželja (trgovina, turizem, zaščita okolja in biotksta raznolikost).

4 Skupno število glasov je 345, pri čemer kvalificirano večino predstavlja 244 glasov. Kot dodatni kriterij je vzpostavljen ključ 62% populacije Evropske unije in ga ob vsakokratnem glasovanju lahko katerakoli država članica preveri (EU 2008 n.d.)

5 Za več o negativnih posledicah evropske integracije za stare in nove države članice glej: http://www.wsws.org/articles/2004/apr2004/euro-a20.shtml (29.08.2009).