|
Pripravila: Anja Šerc
Začetek mednarodnega osveščanja o pomenu ohranjanja okolja in s tem povezanim vprašanjem analize učinkov gospodarskega razvoja na okolje štejemo publikacijo Rimskega kluba z naslovom ''Meje rasti'' iz leta 1972, v kateri avtorji analizirajo možne smeri razvoja svetovnega sistema skozi pet determinant: rast svetovne populacije, industrializacijo, onesnaževanje, produkcijo hrane in izkoriščanje naravnih virov. Poglavitno sporočilo knjige je bilo, da ima ekonomska rast svoje omejitve, pri čemer je to pionirsko delo temeljilo predvsem na predpostavki o omejenosti naravnih virov.
V času, ki ga v veliki meri oblikujejo vprašanja ponovnega zagona svetovnega kapitalizma v smeri vzdržnega sistema, se ohranjanje okolja še vedno prepogosto vzpostavlja kot postranski cilj. V globalnem neoliberalnem ekonomskem redu je danes kljub porastu okoljske osveščenosti problematika še vedno obravnavana skozi prizmo neomejenosti naravnih virov. Kot izpostavljata Brown in Kutting (2008: 156) so danes viri in storitve okolja, v nasprotju z ekonomskimi dobrinami in viri v lasti lastnikov, ne vračunajo v ekonomsko oceno stroškov in so tako posledično eksternalizirani. V okolju, v katerem še nobenemu posamezniku ni uspelo pobegniti negativnim učinkom onesnaženega okolja, je nujno najti ravnotežje med potrebami okolja in družbenimi zahtevami nadaljnjega razvoja človeštva.
V kontekstu evropskega združevanja in vizije nadaljnega skupnega razvoja je mogoče v veliki meri opaziti politični konsenz o pomenu ohranjanja okolja. V okviru delovanja Evropske komisije je delovanje usmerjeno na tri prednostna področja v povezavi z okoljsko politiko. To so (1) varovanje okoljai, (2) trajnostni razvoj in (3) pomoč pri spopadanju z okoljskimi spremembami v obliki nepovratnih sredstev. V kontekstu trajnostnega razvoja politiko oblikuje Strategija za trajnostni razvoj EUii, ki poudarja zlasti postopno spremembo netrajnostnih vzorcev porabe in proizvodnje ter usklajevanju nepovezanih pristopov pri implementaciji skupnostnih politik in politik držav članic. V strategiji so si države članice zastavile sedem ključnih ciljev, katerih uspeh bo merjen skozi posamične in operativne cilje v podanem okviru dela. Ti cilji so:
-
omejiti podnebne spremembe in njihove stroške ter negativne vplive na družbo in okolje,
-
vzpostaviti vzdržne prometne sisteme,
-
spodbujati trajnostnne načine porabe in proizvodnje,
-
izboljšati upravljanje naravnih virov,
-
spodbujati in zaščititi javno zdravstvo,
-
spodbujati rast družbe temelječe na vključevanju,
-
spodbujati trajnostni razvoj EU in usklajevanje le-tega s cilji svetovnega trajnostnega razvoja in mednarodnimi obveznostmi.
Pri reševanju vprašanja 'okolje enakosti', ki ga avtorji izpostavljajo kot pomembno zanemarjeno posledico globalnega onesnaževanja, je EU dejavna skozi mehanizme regionalne politike. V EU Strategiji regionalnega razvoja 2007-2013 (''Skupaj za regije'')iii zasledimo pomemben trend naraščanja sredstev namenjenih varovanju okolja, kjer v 347,4 milijarde EUR sredstev delež za varovanje okolja predstavlja 19%. Primarni poudarek Strategije temelji na trajnostnem razvojuiv, ostala področja naložb pa so razdeljena na znanje in inovativnost (24% sredstev), transport (22% sredstev) in vlaganje v človeške vire (22%).
Povezavo med gospodarskim razvojem in varovanjem okolja je mogoče zaslediti tudi v okviru Lizbonske strategije za rast in delovna mesta, ki je osredotočena predvsem na dejavnosti in ukrepe povezane s povečevanjem konkurenčnosti in gospodarske rasti ter posledično povečanju števila delovnih mest v luči trajnostnega razvoja. Štirje stebri prenovljene Lizbonske strategije iz leta 2005 temeljijo na znanju in inovacijah; konkurenčnosti, podjetništvu in razvoju notranjega trga; skrbi za ljudi, ki vključuje službe, fleksibilno varnost, družbeno okolje ter skrb za naravo skozi zaščito energetske varnosti in okolja.
Slovenija se je kot članica EU zavezala tudi k izpolnjevanju t.i. Kjotskega protokola, v katerem so se države članice zavezale k zmanjševanju izpustov CO2 v okolje. Kritike Kjotskega protokola so predvsem v smeri pomanjkanja mehanizmov za nadzor uresničevanja ciljev. EU je v ta namen vzpostavila shemo trgovanja z emisijami, katere cilj je bil internalizacija okoljskih stroškov v stroške proizvodnje, ki bi posledično spodbudila čisto proizvodnjo in potrošnjo. Vendar tudi ta shema ni prinesla željenih rezultatov. Le dve državi bosta po napovedih Evropske okoljske agencije dosegli zastavljeni cilj iz Kjotskega protokola, in sicer Velika Britanija in Švedska, medtem ko je npr. Italija izpuste CO2 povečala za 11% od leta 2000 naprej, namesto znižala za 8% dosežene stopnje leta 1990. Podatki kažejo, da se je povprečje izpustov od podpisa protokola v povprečju v bistvu povečalo (Brown in Kutting 2004: 165, Turk 2008).
Napovedi, ki jih navaja Turk (2008) kažejo na pomembno točko stroškovne strani ohranjanja čistega okolja. Po avtorjevi analizi predvideni stroški znižanja emisij znašajo 1 trilijon EUR, ki jih je nujno vložiti v racionalizacijo energetske porabe, razvoj in uporabo energetsko učinkovitih tehnologij in dekarbonizacijo energije na strani ponudbe. Številka, ki jo izpostavlja avtor, se v kontekstu gospodarske krize zdi nepredstavljiva. Vendar pa vzpostavitev opisanih procesov pomeni tudi priložnost za zagon novega načina proizvodnje, kar bo imelo za posledico nastanek novih delovnih mest in novih sektorjev proizvodnje. Ekološka industrija je danes v svetu hitro rastoč sektor. Donosi iz ''eko industrij'' v EU predstavljajo 2.1% BDP-ja, ''eko industrija'' in storitve pa dajejo zaposlitev 3.5 miljonom prebivalcev (Turk 2008). Podatki nakazujejo, da gospodarski razvoj in zaščita okolja nista nujno medsebojno izključujoča, vendar pa vsekakor njihovo uravnoteženje zahteva veliko stopnjo inovativnosti in razvojne vizije.
Slovenski kontekst: Zasavje
V slovenskem kontekstu se tradicionalno in s pomembnim razlogom izpostavlja Zasavje, kot regijo, ki zahteva največ pozornosti v odnosu do varovanja okolja. Zasavje, regija, ki jo je v zgodovini zaznamovala premogovniška in industrijska proizvodnja, danes zaznamujejo trendi izrazitih dnevnih migracij in mešane socialne sestave prebivalstva, koncentracija dejavnosti in prebivalstva v ozkih dolinah, prostorska utesnjenost in dolgotrajna degradacija in onesnaženost okolja. Zasavska regija je danes ena izmed treh slovenskih regij z najvišjo stopnjo brezposlenosti, čeprav je mogoče zaznati tudi pozitiven trend v stopnji zaposlenosti (3305 brezposelnih leta 2006, 2264 brezposelnih julija 2008). Najpomembnejši dejavnik v porastu brezposelnosti predstavlja ukinjanje tradicionalnih vej proizvodnje; napovedana je ukinitev 1300 delovnih mest do leta 2012. V luči številk zmanjševanja realnega števila nezaposlenih se zdi, da se zasavska regija uspešno odziva na trend restrukturiranja gospodarske dejavnosti v regiji, prav tako je možno zaslediti pozitiven trend v odnosu do ohranjanja pomena okolja. V Zasavju tako opazimoi močno zavezanost k vlaganju v regionalno infrastrukturo, spodbujanje podjetništva skozi pospešeno ustanavljanje obrtno-industrijskih con, krepitev izvozno usmerjenih podjetij, kar v luči podanih smernic EU nakazuje, da se Zasavje približuje implementaciji tistih politik, ki naj bi pripeljale do trajnostnega razvoja. Kot dodaten element, ki ga je vredno izpostaviti v smeri prispevka k trajnostnem razvoju, je vlaganje v politike povezane z varstvom okolja. Zasavska regija je tako v letu 2005 namenila četrtino sredstev med vsemi investicijskimi sredstvi varstvu okolja, kar je največ med vsemi slovenskimi regijami.
Splošen opis regije kaže, da so trendi v Zasavju vendarle predvsem pozitivni. Vendar napoved trendov ne daje celovite slike, na kar opozarjajo podatki civilne družbe. Civilna družba v Zasavju (predvsem ekološka skupina Eko krog) že dolgo opozarja na negativne učinke novih industrij, ki se uvajajo v Zasavje kot posledica odpiranja gospodarstva in zagotavljanja novih delovnih mest. Poglavitna točka delovanja društva Eko krog je opozarjanje in osveščanje prebivalcev zasavske regije na podjetje Lafarge Cement, ki je danes sicer eden največjih delodajalcev v regiji (200-250 ljudi), vendar hkrati njihova proizvodnja eksternalizira ''tihe stroške'', oz. stroške, ki jih umazane tehnologije povzročajo, v okolje. V tem kontekstu civilna družba že nekaj časa bije bitko za omejevanje emisij Lafarge Cementa in pa za povečan nadzor nad ustreznostjo okoljevarstvenih standardov podjetja, ki so po mnenju aktivistov nezadostni in predstavljajo nepovratne negativne učinke za okolje in posledično za prebivalce, ki v tem okolju živijo.
Raziskave v sklopu projekta ''Zdravje za Zasavje''v so pokazale na povišano stopnjo tveganja za obolelostjo za rakom v regiji, pri čemer je možno hkrati zaslediti tudi razlike v sami regiji. Izsledki raziskave kažejo, da so najbolj izpostavljeni prebivalci, ki živijo v okolici cementarne in termoelektrarne Trbovlje in Lafarge Cementa ter v okolici steklarne in kemične tovarne v Hrastniku. Ta ista raziskava je izpostavila tudi do dvakrat višjo stopnjo obolelosti na pljučih pri majhnih otrocih, ki živijo v bolj onesnaženih delih regije in pa negativno odstopanje po bolniškem staležu od slovenskega povprečja. Realnost učinkov je tako mogoče empirično dokazati, vendar se hkrati njihovo verodostojnost nenehno postavlja pod vprašaj in relativizira.
V zadnjo polemiko povezano z nadaljnjo usodo prebivalcev/k regije in načinov proizvodnje podjetja je posegla tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek-Travnik, ki je opozorila na nezadostnost zaščite prebivalcev s strani države. Varuhinja je tako izrazila razočaranje nad odločitvijo Agencije Republike Slovenije za okolje, ki je zavrnila zahteoe prebivalcev regije po ponovni reviziji delovanja in učinkov proizvodnje Lafarge Cementa. Kritika, ki jo usmerja civilna družba zoper državne institucije temelji na argumentu nezadostne strokovnosti pri izdajanju navodil, saj v proces odločanja o izdaji dovoljenja niso bili vključeni strokovnjaki s področja hidrometeorologije in medicinske stroke.
V pristopu pri zaščiti zasavskega okolja obstajajo tri smeri, ki se razlikujejo v stopnji kritike (pomanjkanja) okoljevarstvenih standardov v regiji: predstavniki industrije (Lafarge Cement), predstavniki javne/državne sfere (Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje) in pripadniki civilnih organizacij (Eko krog). Trenutno se zdi, da so njihovi pogledi nezdružljivi, kar je mogoče zaslediti na več kot enem nivoju in potrjuje napovedi razvoja okoljevarstvenih politik, kot ga nakazujeta avtorici Brown in Kutting (2008: 154). Slednji namreč izpostavljata, da enega največjih problemov danes predstavlja pomanjkanje povezanosti med političnim kompromisom, ki narekuje posamezno okoljevarstveno politiko (in s tem povezanim nadzorom nad izvajanjem politik) in ekološkimi zahtevami, ki jih posamezni okoljski problem predstavlja. Opozorila, ki jih sproža civilna družba v Zasavju, so predvsem kritika državnih in lokalnih oblasti, ki dopuščajo, da politični kompromisi dopuščajo domnevno nepreverjeno delovanje podjetja. Ob možnih negativnih socialnih učinkih opustitve sektorja proizvodnje v socialno že tako ranljivem okolju se zdi, da je kompromis, ki bi zadovoljil obe strani, nemogoč. Vendar so prav tovrstne, na prvi pogled nerešljive dileme tiste, ki bodo nujno prisotne v procesu bolečega prestrukturiranja svetovnega gospodarstva v smeri trajnostnega razvoja. Vprašanja, na katera bo potrebno odgovoriti, so naslednja:
-
kaj lahko naredimo, da nadaljnja okoljska degradacija in onesnaževanje prenehata?
-
In, ali je ta proces sploh možen, in če da, na kakšen način, da ne postane kontraproduktiven?
Možne negativne posledice je namreč nujno vnaprej predvideti in se z njimi spopasti še preden nastanejo oziroma se razvijejo v vsej svoji veličini. Pomanjkanje enakosti v dostopu do čistega okolja že danes krši ustavno pravico do čistega okolja in disproporcionalno zadeva revnejše sloje prebivalstva. Razvoj v smeri čistega okolja za vse, ne glede na socialni status, zahteva da se v proces nastajanja koherentne okoljske politike vključijo vsi, ki jih ta politika zadeva in na njih učinkuje.
i Vključuje vprašanje upravljanja z bio odpadki, vprašanja povezana z uspešno obdelavo električnih dobrin in pa vprašanje energetske učinkovitosti v gospodinjstvih z nižjim standardom življenja.
ii Prvo strategijo EU za trajnostni razvoj je sprejel Evropski svet v Goteborgu leta 2001, leta 2002 je bila strategija na vrhu v Barceloni dopolnjena z zunanjo razsežnostjo sledeč Svetovnemu vrhu o trajnostnem razvoju. Zadnja dopolnila strategije segajo v leto 2007 (prenovljena strategija iz leta 2006 je dostopna na http://ec.europa.eu/sustainable/docs/renewed_eu_sds_sl.pdf, 01.12.2008).
iii Slovenija je v okviru strategija prejela 4.2 miljarde sredstev Evropskega regionalnega sklada za razvoj, pri čemer poglavitne cilje programa predstavljajo pospeševanje podjetništva, inovativnost in tehnološki razvoj, krepitev človeškega kapitala, ustvarjanje delovnih mest in skladen regionalni razvoj. Strategija za to obdobje vsebuje najvišji delež namenjen zaščiti okolja doslej. Pri tem so primarni poudarki na prispevku k trajnosti skozi spodbujanje razvoja okolju prijaznih tehnologij, razvoju infrastrukture namenjene odpravi že storjene škode okolju in pa odpravi razlik, ki jih podnebne spremembe prinašajo posameznim regijam (Skupaj za regije: regionalna politika EU 2007-2013. Dostopno na: http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/presenta/working2008/work_sl.pdf, 02.12.2008).
iv Termin, ki je prišel v splošno uporabo po objavi poročila t.i. Brundtlandove komisije leta 1987 in se nanaša na vzorec uporabe virov, ki zadovoljijo potrebe prebivalstva in hkrati omogočajo ohranitev okolja v prihodnosti.
v Projekt je vodil Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana s sodelovanjem z Ministrstvom za zdravje, občinami Zagorje, Trbovlje in Hrastnik ter več drugimi zdravstvenimi ustanovami v Sloveniji (za podrobnosti glej: http://www.zdravje-zasavje.si/, 02.12.2008).
-
Brown, Antje in Gabriela Kutting (2008): The Environment. Salmon C., Trevor in Mark F. Imber (ur.) Issues in international relations, 153–169. New York: Routledge.
|
Zaščita okolja 
